Izpoved poklicnega gasilca obkrožila Slovenijo:˝Biti poklicni gasilec, ni le služba, to je zaveza, ki jo gasilec s svojim življenjem daje za življenje drugega˝

Na spletu se je te dni razširil zapis, za katerega menimo, da ga morate obvezno prebrati. Pod iskrene besede se je podpisal poklicni gasilec Boris Žnidarko, ki je vodja izmene v PGE Celje.

S svojim zapisom je jasno in glasno povedal, kako poteka delo gasilcev in prav bi bilo, da si njegov zapis preberemo vsi Slovenci!

Njegov zapis delimo z vami tako, kot ga je delil omenjeni gasilec:

Vsak malček po prvem srečanju z risanko Gasilec Samo sanja, da bo gasilec.

Sirena, skok v vozilo, pogašen požar ali rešena sosedova mačka... in nasmehi na obrazih vseh.

A realnost slovenskih gasilcev Samov je drugačna, predvsem še vedno prepletena s kopico nerešenih birokrstskih zadev na najvišjem nivoju.

Sem Boris. Sem gasilec.

A ne prostovoljni, čeprav kolegov ne cenim nič manj, kot sodelavcev, temveč poklicni.

Biti gasilec je moja služba, čeprav nas je v Sloveniji še vedno manj kot v tujini, le nekaj več kot 800.

Pomoč sočloveku, pripravljenost, požrtvovalnost in pogum so le nekatere vrline, ki oblikujejo nas gasilce in so ključnega pomena.


1 minuta - gremo, fantje!

Moja služba je služba, kot vsaka druga. A vendar drugačna.

Pripravljenost se izvaja 24 ur dan, 365 dni v letu, s t.i. ruskim turnusom (12 ur v dnevni izmeni, nato 24 ur počitka in 12 ur v nočni izmeni, nato 48 ur prosto).

Gasilska enota zagotavlja in ima predpisan čas izvoza za nujne dogodke od prejema klica do izvoza le 1 minuto.

Ste kdaj pomislili, kako uničujoča je minuta za ognjene zublje in kako hitro mine, kadar se v naglici odpravljamo že sami od doma.

Enota ima organizirano stalno dispečersko službo, ki zagotavlja nemoteno povezavo z vsemi reševalnim službami in je pomoč našim enotam na trenu.

Zato naslednjič, ko nas potrebujete, poskusite čimbolj strnjeno podati, kaj se je zgodilo in kje.

Naši dispečerji, čeprav izurjeni, namreč ne morejo vedeti, kateri sosedovi Francki gori štala ali med pridite hitro razbrati vzroka in kraja.

V vsem tem času pa tečejo pomembne minute.

V moji enoti zagotavljamo tudi minimalno dva potapljača na izmeno za reševanje iz vode z vozilom s tovrstno opremo.

V naših vrstah pa imamo tudi dva gasilska psa za iskanje/reševanje izpod ruševin oz. zvite pločevine in ožjega pregleda kraja dogodka.

Delovni dan kot vsak drugi

Naša služba nastopi v dnevni izmeni ob 6.55 uri in v nočni ob 18.55 uri.

Predaja izmene poteka v garaži, kjer se zbereta dnevna in nočna izmena.

Odhajajoči vodja nočne izmene poda poročilo o dogajanju v zadnjih 12 urah, posebnostih na vozilih in opremi, ter drugih aktualnih zadevah.

Vodja dnevne izmene prevzame gasilsko službo, prenosni telefon 112 in razpusti nočno izmeno.

Razpored gasilcev po vozilih, stanje intervencijskih vozili in druge pomembna obvestila se prikazujejo na digitalni oglasni deski v avli in v garaži.

V dnevni izmeni sta še ob predaji izmen prisotna direktor in poveljnik.

Pregled vozil in oskrba službenih psov poteka od 7.00 do 8.00 ure.

Po pregledu se gasilci zberemo v jedilnici si uredimo naročanje malice, priprava na dnevno usposabljanje in razporeditev gasilcev po nalogah.

Če do te ure še ni bilo intervencije, se je dan začel kar v redu.

Saj veste, vsak potrebuje jutranji kofeinski nadomestek.

A mnogokrat nimamo tega luksuza. Nesreče ne počivajo.


Čuj, kaj vi ste skozi na fitnesu?

A tudi mi ne počivamo.

Vsakodnevno usposabljanje in psihofizično pripravljenost skupaj z vrhunsko opremo in vozili, dajo možnosti hitrega in učinkovitega posredovanja, ter konec koncev preživetja ponesrečenca.

Vendarle moramo pri delu včasih prenašati ponearečence, težka bremena.

Gasilec brez močnih rok in močne volje, bi bil težko gasilec.

V dopoldanskem času, v kolikor ni intervencij, redno izvedemo vaje, urimo postopke in uporabo opreme, ter gasilskih vozil.

Vaje nam na nek način vlivajo samozavest katero nujno potrebujemo, da verjamemo in vemo da smo kos situacijam na terenu.

Pravijo, da je ponavljanje mati modrosti (repetito mater studiorum est), a za nas je ponvljanje temelj samozavesti, postopki morajo priti v kri.

Ko si izpostavljen stresu, ognjenim zubljem, lahko možgani za trenutek zatajijo.

Takrat se vklopi "avtopilot" in pomembno je, da izvedemo postopke skorajda rutinsko, gladko.
Po opravljenem usposabljanju poskrbimo še za kondicijsko usposabljanje (fitnes, košarka, itd.), za vzdrževanje gasilskega doma in oklice, ter opravljanje storitvenih dejavnosti.

Slednje opravljamo v veliki meri, saj opravljamo servise ročnih gasilnih aparatov, servis izolirnih dihalnih aparatov, servis gasilskih črpalk, preizkuse tlačnih posod, itd. …

In s temi prisluženimi sredstvi si potem kupimo kakšen »kos« gasilske opreme.


Delo, ki pride s teboj domov

Ampak, da ne boste mislili, da se naše delo konča točno ob uri kot v kakšni proizvodni hali. Daleč od tega.

V času intervencije se zavleče za več ur, lahko tudi krepko, krepko v naslednjo izmeno.

In delo pogosto nosimo domov. (Žal) niso to papirji, predmetno delo... a so težji kot tona napovedi za dohodnino.

To so vsi občutki prepletani s spomini iz težkih intervencij. Vonj ožganih življenj, zverižena pločevina, prehitro končana življenja.

Včasih nehote med jutranjim urejanjem in vožnjo na delo misli bežijo v službo, kaj bo danes?

Hitro se pomirim in ugotovim malce v hecu, polne lune ni (to misel z nami verjetno delijo tudi policisti in zdravniki), vreme je prijetno, zastojev na cesti ni, torej na nek način posrednih dejavnikov ni.

V kolikor je kaj od naštetega, pa si rečem:

»Časa, kraja in dogodka mi ne izbiramo«, torej se prepustim toku dogodkov.

A vsakič znova se vprašam, kaj pa če... Tudi jaz sem oče, mož, sin in brat (prostovoljnemu gasilcu).

Od kar sem napredoval v službi, sem za vsako intervencijo, na katero grem t.i. vodja intervencije.

Ta besedna zveza mi je nekoč ponazarjala avtoriteto, strokovnost, odločnost, bistroumnost in čutnost.

Glede na izkušnje pa lahko dodam še sopomenko »dežurni krivec«, ki mu lahko kdorkoli pripiše krivdo skoraj za karkoli storjenega na intervenciji.

Tako nekako je žal naša zakonodaja napisana …

Priznam pa, da predvsem slabe izkušnje iz preteklosti nas oz. naših kolegov, mi vlivako še dodaten strah ali bomo to zmogli?

Ali bomo zmogli tudi takrat, ko bomo ostali sami?

Ali pa bo mojo dobronamerno potezo nekdo nato interpretiral drugače, skorajda kot krivopotezno?

Skupaj z reševalci in policisti smo tisti, ki smo zagotovo med najbolj izpostavljenimi.

Tako stresu kot neposrednim nevarnostim.

A štejejo rešeni domovi, živali, oskrbljeni na krajih nesreč.

In ravno zadnjič se mi je vtisnila v spomin neizmetna hvaležnost lastnice psičke.

Lastnica je bila odpeljana v bolnico po prometni nesreči na avtocesti, psička pa ostala nepoškodovana sama sredi avtoceste.

Takrat ni bilo nobene službe, ki bi jo vzeli v varstvo in ni nam preostalo drugega, ko da smo jo vzeli k sebi.

Zakon tega ne predvideva.

A svojci so bili neizmerno hvaležni.

To so trenutki in jih je kar veliko, ko ti napolnijo srce in ti dajo voljo za naprej.

Dajte nam prostor

Seveda so med njimi tudi smešni pripetljaji, ki nam popestrijo vzdušje in se jih radi spominjamo.

Te pa te se še vedno najde kakšna izjava:

»Kako se pa vozite! Kaj se vam na pivo mudi!?« ali

»Vi pa spite ponoči!« in podobne žaljivke.

A zapomnite si, če ima gasilec mirno noč, jo imate tudi vi!

In ko se naslednjič vozimo z lučmi mimo vas na avtocesti, se le umaknite.

Žal ne mi, ne reševalci in ne policisti nimamo mini letal, ki bi nam pomagala priti na kraj dogodka...

in tista minuta, v kateri ste nas v koloni spregledali in preslišali, počasi pospravljali telefon in se še počasneje umikali, je lahko za nekoga mejnik med življenjem in smrtjo.

Morda celo koga od vaših.

Zato nam dovolite, da opravimo svoje delo.

Kajti kot bi rekel g. Korošak, predsednik Združenja slovenskih poklicnih gasilcev.

»Biti poklicni gasilec, ni le služba, to je zaveza, ki jo gasilec s svojim življenjem daje za življenje drugega.«