Sojenje za umor žene se nadaljuje. Ljubica:˝Kriva sva oba˝

Na Okrožnem sodišču na Ptuju se nadaljuje odmevno sojenje Tomažu Arkliniču (38), obdolženemu sostorilstva pri umoru svoje žene Sabine Arklinič.

Tokrat je bila zaslišana Aleksandra Škamlec, ki je na ločenem sojenju že priznala umor in bila decembra 2024 obsojena na 28 let zapora. Sodba sicer še ni pravnomočna.

Zadržano, a jasno: »Kriva sva oba.«

Škamlec, ki je bila iz zapora na Igu privedena v trenirki, je na vprašanja sodnice odgovarjala zadržano, pogosto ponavljajoč:

»Sem svojo kazen dobila, vse sem že povedala. Moja izjava je ista leto dni.«

Ko je sodnica zahtevala konkretnejše odgovore, je dejala, da je bilo vse spontano, brez podrobnih načrtov, a priznala:

»Kriva sva oba.«

Pojasnila je, da sta se z Arkliničem zbližala kot sodelavca, pogovarjala o težavah v zakonu in se začela zaupati. Spoznala sta se avgusta 2023, ključen dan – 22. marec 2024 – pa naj bi izbrala »čisto spontano«.

Poslovilno pismo, »znaki« in dogovorjen prihod

• Priznala je, da je pred dejanjem napisala poslovilno pismo, ki ga je izročila Tomažu.

• Na dan zločina sta si pošiljala sporočila, v katerih je prejela tudi "znake", da bo Sabina kmalu prišla.

• Potrdila je, da je že prej dobila vzorec rokopisa umorjene, od Tomaža.

Na vprašanje, ali je Sabino peljal zgolj na pogovor, je odvrnila:

»Ne.«

Kričanje, smrt in skrivanje trupla

Opisala je dogodek:

• Najprej iz avta izstopi Tomaž, nato še Sabina.

• Tomaž ugasne luči, ne pa tudi motorja.

• »Prepirala sta se. Ona je šla za njim.«

• Sabina je kričala, a Arklinič ni reagiral.

Po dejanju je truplo sama skrila v seno, Arklinič pa je bil ves čas pri avtomobilu. Skupaj sta nato odšla domov.

»Bil je spremenjen, a ne znam opisati. Ni se mi zdelo, da ne ve, za kaj gre.«

Dva para rokavic in že znano mesto

• S seboj je imela dva para lateks rokavic, zakaj, ne zna pojasniti.

• Potrdila je, da sta kraj dogodka že obiskala nekaj dni prej.

• Zanikala je kakršenkoli načrt za skupno prihodnost ali osebni odnos.

• Ni poznala Sabine, z njo se ni pogovarjala niti prepirala.

Prav tako je zavrla, da bi vedela, kdo je urejal varstvo otrok, ali da bi rezervirala wellness.

Prošnja za prijavo – izmišljena?

Zanikala je, da bi dan po umoru v službi dala Arkliniču listek, naj jo prijavi. Poudarila je, da je pismo izročila že prej, po dogodku ni bilo več pisem.

Nož njen, a skrit

• Nož, s katerim je bil izvršen umor, je bil njen, nosila ga je leta v nahrbtniku.

• Tomaž za nož ni vedel, niti ni bil navzoč pri pripravi orodij ali načrtovanju.

»Vse sem se odločila sama. Hotela sem mu pomagati, ker se je počutil nespoštovanega.«

Ničesar ni preprečil

• Tomaž naj bi Sabini rekel, da gresta na kraj dogodka, a ni jasno, kaj ji je točno povedal.

• Ni izrekel niti ene besede, medtem ko se je dogajalo najhujše.

• Zanikala je, da bi Tomaž poskušal preprečiti dejanje ali da bi karkoli spregledal.

»Bil je pred avtom, vse je videl.«

Zaključek: iz dvorane v solzah

Sodni postopek razkriva razpoke v izjavah obeh obtoženih. Izjave Arkliniča in Škamlec se ne ujemajo – medtem ko on zanika vednost, ona vztraja, da je bil prisoten in pri vsem obveščen.

Iz sodne dvorane je Škamlec odšla v solzah.