ROBERT EKART PO BURNEJ PROSLAVI V KOPRU: ˝Ponosen Slovenec ne žvižga lastni državi˝

Državna proslava ob dnevu suverenosti v Kopru še naprej odmeva.

Po žvižgih in protestih, ki so spremljali govor predsednika vlade Janeza Janše, se je na družbenih omrežjih oglasil veteran vojne za Slovenijo Robert Ekart.

Njegov zapis je poln razočaranja, ponosa na domovino in spominov na leto 1991, ko se je tudi sam z orožjem v rokah boril za samostojno Slovenijo.

FOTO: UI

»Oni so nas napadli, ne mi njih«

Robert Ekart, veteran osamosvojitvene vojne, se je po nedeljski državni proslavi v Kopru odločil javno izraziti svoje občutke.

Kot nekdo, ki je leta 1991 sodeloval pri obrambi Slovenije, je dogajanje na proslavi doživel še posebej osebno.

V zapisu na družbenih omrežjih je poudaril:

»Bil sem v vojni za Slovenijo, pod orožjem in se v TO boril proti jugo vojski SFRJ s sedežem v Beogradu. Oni so nas napadli, ne mi njih.«

Njegove besede so povezane z dogodki izpred 35 let, ko se je Slovenija v osamosvojitveni vojni uprla Jugoslovanski ljudski armadi.

Prav v Kopru se je oktobra 1991 končal umik jugoslovanske vojske, zato ima mesto pri praznovanju dneva suverenosti poseben zgodovinski pomen.

»Brez nas ne bi živeli v samostojni Sloveniji«

Ekart je v nadaljevanju posebej nagovoril mlajše generacije, ki vojne za Slovenijo niso doživele.

»Mlajši tega ne vedo, ker še niso bili niti rojeni. A brez nas, ki smo šli v vojno za Slovenijo, ne bi živeli v samostojni Sloveniji. To vedo moji otroci in to bodo vedeli moji vnuki.«

S tem je želel opozoriti na pomen ohranjanja zgodovinskega spomina in spoštovanja do vseh, ki so sodelovali pri osamosvojitvi.

Dan suverenosti praznujemo 25. oktobra, v spomin na dokončni odhod Jugoslovanske ljudske armade iz Slovenije leta 1991. Kot državni praznik ga obeležujemo od leta 2015.

Žvižgi na proslavi so ga močno razočarali

 

FOTO: gov.si

Ekartov zapis se nanaša na dogajanje na Ukmarjevem trgu v Kopru, kjer je v nedeljo, 25. oktobra, potekala osrednja državna proslava ob 35. obletnici dokončnega umika jugoslovanske vojske.

Slavnostni govornik je bil predsednik vlade Janez Janša, njegov govor pa so spremljali žvižgi in protestni vzkliki.

Po policijskih podatkih je med proslavo protestirala skupina, ki je sprva štela približno 20, pozneje pa od 40 do 50 ljudi.

Ekart je ravnanje protestnikov ostro kritiziral.

»Sram je lahko vsakega, ki je danes žvižgal ob proslavi naše suverenosti. In tudi tiste, ki na proslavo niso prišli, pa so bili vabljeni.

Kakšni Slovenci so to? Svoje narodnosti se ne enači s politično opredeljenostjo. Jaz vabljen nisem bil.«

Ob tem je jasno poudaril, da po njegovem mnenju ljubezen do domovine ne bi smela biti odvisna od politične pripadnosti.

»Ponosen Slovenec ne žvižga lastni državi«

V nadaljevanju je Ekart zapisal še eno misel, s katero je želel poudariti razliko med odnosom do države in odnosom do vsakokratne oblasti.

»Ponosen Slovenec in Slovenka v srcu ne žvižga lastni suverenosti in lastni državi, ne glede na to, kdo jo vodi.«

Gre za njegov osebni pogled na dogajanje.

Protestniki so po drugi strani svoje žvižge usmerili predvsem proti Janševemu govoru in političnim sporočilom proslave. Del javnosti je kritiziral tudi način organizacije slovesnosti in odnos do posameznih veteranskih ter borčevskih organizacij.

Dogodek je tako znova odprl razpravo o tem, kako lahko državni prazniki povezujejo ljudi z različnimi političnimi prepričanji.

Kam so izginile vrednote, ki so nas nekoč povezovale?

Ekart se je v svojem zapisu dotaknil tudi slovenskih državnih simbolov in odnosa do domovine.

»Kam so izginile vrednote naše ljube domovine Slovenije – spoštovanje do slovenske himne, zastave, grba, državljanstva.«

Ob tem je spomnil na vrednote, ki jih sam povezuje z osamosvojitvijo, predvsem na pripadnost Sloveniji in medsebojno spoštovanje.

Njegova objava se je zaključila z veliko bolj spravljivim sporočilom:

»Spoštujmo drug drugega in vsem bo lažje živeti teh nekaj desetletij, kolikor nam je namenjenih.«

 

Sporočilo veterana, ki odpira pomembno vprašanje

Ekartova izpoved je predvsem osebno pričevanje človeka, ki je sodeloval pri nastajanju samostojne Slovenije.

Njegova kritika žvižgov je ostra, toda v zaključku poudarja tudi spoštovanje in medsebojno razumevanje.

Slovenija je svojo samostojnost dosegla v času, ko je bil skupni cilj močnejši od številnih političnih razlik. Danes imajo državljani različne poglede na oblast, zgodovino in prihodnost države.

Pravico do izražanja nestrinjanja in spoštovanje državnih simbolov je mogoče razumeti kot dva pomembna dela demokratične družbe.

Ekartov zapis tako odpira vprašanje, ki presega eno samo proslavo: ali lahko kljub političnim razlikam ohranimo spoštovanje do skupne zgodovine in drug do drugega?