˝NE! Ne gre le za hidžab! Islam nas kuha kot žabo?˝ Lahovnik opozoril na zahtevo staršev, ki je odmevala sredi Ljubljane

Na Osnovni šoli Livada v Ljubljani se je pojavila zahteva nekaterih staršev, ki je sprožila številne odzive.

Želeli so, da bi deklice in dečki med poukom sedeli ločeno.

Ravnatelj Goran Popović je predlog zavrnil in poudaril pomen skupnih šolskih pravil.

Na dogajanje se je odzval tudi ekonomist in nekdanji minister Matej Lahovnik, ki je opozoril na nevarnost postopnega spreminjanja ustaljenih pravil.

 

FoTO: Umetna inteligenca

Zahteva staršev, ki je dvignila veliko prahu

Na Osnovni šoli Livada v Ljubljani se vsak dan srečujejo otroci iz različnih kulturnih, jezikovnih in verskih okolij.

Šolo obiskuje približno 415 učencev, ki prihajajo iz 32 držav in govorijo 18 različnih jezikov. Dobra tretjina jih je po navedbah medijev muslimanske veroizpovedi.

Šola si prizadeva upoštevati različne potrebe otrok. Med drugim omogoča prilagojeno prehrano učencem, ki določenih živil zaradi verskih prepričanj ne uživajo.

Toda pri eni od zahtev staršev je ravnatelj potegnil jasno mejo.

Nekateri starši so namreč zahtevali, da bi deklice in dečki med poukom sedeli ločeno.

Ravnatelj Goran Popović zahtevi ni ugodil.

Matej Lahovnik opozoril na »sindrom kuhane žabe«

Na dogajanje se je 3. novembra na družbenem omrežju X odzval tudi nekdanji minister in ekonomist Matej Lahovnik.

Zapisal je:

»Nekateri starši so na osnovni šoli sredi Ljubljane celo zahtevali, da bi deklice in dečki pri pouku sedeli ločeno. Dogaja se nam sindrom kuhane žabe, ki ob postopnem segrevanju vode ne opazi, da se bo skuhala.«

Lahovnik je s prispodobo opozoril na možnost postopnega premikanja meja pri zahtevah, ki jih starši naslavljajo na javne šole.

Njegov zapis je sprožil razpravo o tem, do katere mere naj se šolska pravila prilagajajo verskim in kulturnim običajem posameznih družin.

Ravnatelj pojasnil, zakaj zahteve ni sprejel

Popović, ki šolo vodi že približno 15 let, je za časnik Delo spregovoril o izzivih dela v izrazito večkulturnem okolju.

Po njegovem mnenju je pomembno razlikovati med prilagoditvami, ki omogočajo vključevanje otrok, in zahtevami, ki bi posegale v organizacijo pouka.

Če bi šola sprejela ločeno sedenje deklic in dečkov, bi se lahko pojavile tudi nadaljnje zahteve, denimo po ločenem izvajanju športne vzgoje.

Šola zato pri skupnem pouku ohranja enaka pravila za vse učence, ne glede na njihovo versko ali kulturno pripadnost.

Nekatere deklice se ne udeležujejo plavalnih tečajev

Ravnatelj je opozoril še na eno vprašanje, ki neposredno vpliva na otroke.

Po njegovih navedbah se nekatere učenke zaradi verskih prepričanj in družinskih pričakovanj ne udeležujejo plavalnih tečajev.

Pri tem se lahko pojavijo pomisleki glede oblačil oziroma kopalk, primernih za udeležbo pri plavanju.

Posledica je lahko, da deklice zamudijo priložnost za pridobitev pomembne življenjske veščine.

Znanje plavanja namreč ni pomembno samo pri športni vzgoji, ampak tudi za varnost otrok v vodi.

Prav zato se odpira vprašanje, kako poiskati rešitve, ki bodo spoštovale družinska prepričanja, hkrati pa otrokom omogočale enakovredno sodelovanje pri šolskih dejavnostih.

Spoštovanje različnih kultur in skupna šolska pravila

OŠ Livada ima dolgoletne izkušnje z vključevanjem otrok iz različnih okolij.

Ravnatelj poudarja, da je treba spoštovati osebna in verska prepričanja, obenem pa ohranjati skupne temelje javnega izobraževanja.

Na šoli imajo tako v učilnicah izobešeno slovensko zastavo in besedilo slovenske himne.

S tem želijo poudariti, da so otroci, ne glede na svoje poreklo, vključeni v slovenski šolski prostor.

Šola ob tem spodbuja tudi medsebojno spoštovanje, sodelovanje in razumevanje različnih kultur.

Nekateri starši so na osnovni šoli sredi Ljubljane celo zahtevali, da bi deklice in dečki pri pouku sedeli ločeno. Dogaja se nam sindrom kuhane žabe, ki ob postopnem segrevanju vode ne opazi, da se bo skuhala. https://t.co/tXeq3CeJN5

— Matej Lahovnik (@LahovnikMatej) November 3, 2026

Kje je meja med versko svobodo in pravili javne šole?

Dogajanje na ljubljanski osnovni šoli odpira vprašanje, s katerim se srečujejo tudi druge evropske države.

Kako omogočiti versko svobodo in spoštovanje različnih običajev, ne da bi pri tem posegali v skupna pravila javnega šolstva?

Prilagojeni obroki, verska oblačila in organizacija pouka niso nujno primerljiva vprašanja. Vsako zahteva presojo glede na pravice otrok, enakopravnost ter obveznosti šole.

Pri tem je pomembno tudi, da se ravnanja posameznih staršev ne pripisujejo celotni verski ali kulturni skupnosti.

V ospredju mora ostati korist otroka: dostop do kakovostnega izobraževanja, enake možnosti ter okolje, v katerem se vsi učenci počutijo sprejete in varne.