Izpoved Slovenske študentke, ki je marsikoga pustil brez besed!

Izpoved z močnim sporočilom! 

Rebeka Sovič prihaja iz Mislinje in študira v Ljubljani.

Njena strast in ljubezen je prav pisanje, kar pa bo zagotovo ostalo tesno v njenem življenju.

Rebeka svoje razmišljanje deli na Facebooku, ima pa tudi svoj blog “Beckys World”.

Pred kratkim je na Facebooku zaokrožila njena zgodba.

Kot najstnica se je pred leti soočila s strijami, kar jo je potrlo, potem pa ji je njena mati dala življenjsko lekcijo, ki je nikoli ne bo pozabila.

Preberite njen zapis, ki vam bo zagotovo dal misliti…

Vir: Facebook

Pa si ga preberimo:

“Bilo je leto 2014. Mislim, da sem bila takrat v zakasneli puberteti. Nihanja razpoloženja so bila očitna in blazno utrujajoča.

Spomnim se, da sem telefonirala z mamo in spomnim se, da sem bila besna.
Bil je dan, ko me je jezilo vse, prav vse, kar je bilo del mene.

Večer prej sem videla kako opazne so strije na mojih stegnih in koliko jih je.

“Mama, pa jaz nočem strij. 18 let pa strije!

O fuuuuuj! Kam naj grem, da mi jih zbrišejo???”, sem razvajeno cepetala in jokala v telefon.

Krokodilje solze so tekle po mojih licih.

“A veš ka Rebeka”, je rekla. “Jutr je nedelja, nimaš kaj delat, nared mi uslugo in pojdi ko bojo obiski v UKC.”

“A je kdo tam?” vprašam.
“Ne, namesto da letaš po trgovinah pa gledaš v luft, pojdi, pa me pokliči, ko prideš.

Neki te bom prosla. Zdj pa pojdi spat in nehaj jokat.” 

Kar malo sem sovražila mirnost v njenem glasu, medtem, ko sem se sama počutila tako do amena bedno.

Ko sem se zjutraj zbudila je bil zadnji kraj kamor sem si želela UKC.

Na drug konec Ljubljane sem morala, ker si je mama tako namislila. Ampak ajde, mama je ena sama in redko me kaj prosi…

Lep dan je bil. Sonce je peklo, Ljubljana je bila polna ljudi, imela je poseben čar.

“Okej, tukaj. Ka pa zdj?”, sem namesto pozdrava rekla mami.

“Zdj pa se namesto sprehoda po centru sprehodi po vseh odprtih oddelkih.

Ne hitet. Pojdi počasi, odpri oči in opazuj.” 

“Mama, pa ka je s tabo???? Kaki čudni eksperimenti so to?” sem razdraženo siknila.
“Če boš pozorna, boš opazila veliko punc tvojih let. Poglej aparate, ki jih držijo pri življenju.

Ene imajo raka, druge kakšno neozdravljivo bolezen, tretje okrevajo po prometni nesreči.

Ti boš čez kako uro šla iz bolnice v nedeljski popoldan, nekateri pa se iz nje ne bodo vrnili živi. 

Me prav zanima, če me boš še kdaj vprašala kje se brišejo strije. Pojdi zdj, naredi to zame in zase.”

In sem šla. Res sem šla. Počasi sem hodila po dolgih hodnikih in opazovala.

Nikoli (razen, ko sem se rodila) še nisem prespala v bolnišnici.

Hvala Bogu, ni mi bilo treba.

Odprta vrata in ponekod steklena okna so nudila vpogled v realnost ljudi, katere do tistega dne nisem poznala.

Lahko bi prisegla, da je mnogim ljudem na licu pisalo, da umirajo.

Nekaj je bilo v njih, kar se je poslavljalo.

Gledala sem ljudi, starše, otroke, vnuke, ki so stali ob posteljah in poskušali potlačiti žalost, ki je objestno vrela na plan.

Videla sem otroke in mlade brez las. Priklopljeni so bili na aparate in cevke.

Videla sem, kako se oklepajo življenja, čeprav je bila meja tanka in nevarna.

Čeprav so na stenah letali metulji in je sijalo sonce.

Videla sem invalidske vozičke, ljudi brez udov… videla sem, kar si nisem nikoli želela videti.

Ko sem stopila iz objema sivih zidov in vdihnila svežino sončnega dne, sem razumela mamino prošnjo.

In bila za njo neskončno hvaležna.

Vem, da se sliši klišejsko, a prisežem…

To je bil eden izmed dni, ko sem objela sebe in svoje življenje.

Še pride dan, ko se zdi, da mi je koža pretesna, a nikoli več ne jokam zaradi estetskih nepravilnosti.

Izkušnja je bila enostavno preveč močna. Obrazi brez imen so se me preveč dotaknili.

Počutila bi se, kot da sem izdala svoje zdravo telo, če bi si še kadarkoli drznila reči kaj čez njega.

Zato… HVALA ZA STRIJE, HVALA ZA CELULIT, HVALA ZA VSE, ZA KAR SVET TRDI, DA JE NEPRAVILNO! 

Zdaj vem, da je vse to pravilno in lepo!

Ker je zdravo in ker je moje! 

In hvala mama… ker si mi dala več življenjskih naukov kot vsi diplomanti, magistri in doktorji, ki so se sprehodili skozi moje življenje! "

Delite tole sporočilo med vse, ki jih poznate! Hvaležni vam bodo! Hvala Rebeka!!