A kdaj celo vi izgubite živce do te mere, da sami sebe ne prepoznate več?

Ne bi rekel, da izgubim živce, se pa neredko zgodi, da postanem zaradi težkih zgodb ljudi, ki se zatečejo v obnebje sočutja ali zaradi dogajanj, ki sem jim priča, notranje zelo utrujen ali žalosten. Življenje me zaznamuje z radostjo in bolečino. Včasih sem dopustil, da je breme obležalo v meni in sem ga potem vlačil s sabo. Sedaj vem, da moram redno prezračit ne le svoj dom, pač pa tudi svoje misli, počutje. 

Ko nas nekaj teži, najbližjim težimo. Gre za »doživljajsko prenašanje sporočil«. Mi si notranje stanje sporočimo tako, da ga najbližjim povzročimo. Najbolj osebnih težavnih doživljanj ne rešujemo le s pametjo, pač pa tudi s srčnostjo. 

Kako?

Iz sebe dam, kar me bremeni, tako da »težo« izrekam. Ko mi je dobro, sem lahko tudi sam, ko mi je težko, se ne smem osamit, ker me lahko v zaprtosti turobna misel ali počutje zvrtinčita do strašljivih temin. Eno od zlatih pravil, ki sem ga pridelal iz izkustva življenja, je: Ko ti bo težko se ne osami! Zateči se v obnebje ljubeče, sočutne bližine. Danes, ko mi je dobro, moram vedeti, kdo je moj rešilni bližnji za čas stiske, in so tisti, ki vedo, da se – ne lahko, pač pa – morajo v svoji navidezni brezizhodnosti zateči k meni. 

Drug drugemu moramo biti kot stebri, da se v preobremenjenosti podpremo. Ne smemo se puščati osamljenih. Pomembno pa je, da sem ob vsem, kar me bremeni, pozoren na to, kar me obdaja v lepoti, in me zato svetli in krepi. Človek je enost telesnosti, duševnosti, duhovnosti, mentalnosti … V vseh razsežnostih potrebujemo sončnost. Izstopati iz senc k svetlobi … 

Ampak, zakaj ventiliramo slabo voljo, ki jo povzročajo znanci brez posebnega mesta v naših življenjih, na nam ljubih osebah? Zakaj nastradajo ravno tisti, ki jih imamo najraje?

Zato ker ne zmoremo biti notranje osamljeni v svoji doživljajski resničnosti. Ker potrebujemo najbližje v obnebju sočutenja. Zato, ko nas nekaj teži, najbližjim težimo. Gre za »doživljajsko prenašanje sporočil«. Mi si notranje stanje sporočimo tako, da ga najbližjim povzročimo. Najbolj osebnih težavnih doživljanj ne rešujemo le s pametjo, pač pa tudi s srčnostjo. Pamet lahko marsikaj razreši, odreši pa ljubezen – sočutenje, to da nismo v svoji doživljajski resničnosti notranje sami.

Žal te najbolj osebne – najgloblje segajoče komunikacije ne obvladamo, niti ne razumemo, in se puščamo notranje osamljene. Lepo je, ko so čutenja privzdignjena, mi pa si moramo stati ob strani tudi takrat, ko je hudo. Takrat potrebujemo od najbližjih razumevanje in sočutenje – namesto besed »Kaj spet težiš!«, so dragocene besede »Kaj te teži? Kaj te je prizadelo? Kaj mi sporočaš?«. Bolj kot katerikoli šolski predmet je za srečo v sobivanju pomembna veščina t.i. »doživljajskega prenašanja sporočil« in seveda sprejemanja in razumevanja le tega. Zastavili ste eno izmed najbolj bistvenih vprašanj za odrešujoče sožitje, ki bi ga lahko osvetljevala s tolikih vidikov, pa za to nimava prostora. 

Ob tistih, ki nas opozarjajo, da moramo preventivno pred virusom ohranjati potrebno distanco, bi morali stati tudi tisti, ki bi nas opogumljali in nam pojasnili, kako naj vendarle ohranjamo povezanost živo, da ne bomo shirali čustveno, duhovno, kulturno … Smo celovita bitja in imunski sistem je močan, če krepimo vse razsežnosti naše osebnosti. 

Hkrati pa je to tudi čas, ko se vprašam: »Kdo sem jaz?« Sem mama, sem žena, ljubim svoj poklic ... ampak »Kaj sem jaz, ko sem sama?« Čeprav se zdijo enostavna, so tovrstna vprašanja strašljiva.

Strašljiva so zato, ker so nas odtujili od nas samih. Od malega nas učijo igrati pričakovane vloge. Najbližji nam »želijo samo dobro« in so zato pozorni predvsem na to, ali ustrezamo družbenim normam. Ker če, potem bomo za to poplačani. In potem igramo pričakovanja in smo kar naenkrat tako strašno notranje sami. Si morete misliti, da sem se sam začel vračati k svoji osebni resničnosti šele po petdesetem letu življenja? Po tistem, ko sem zaživel kot neke vrste »puščavnik« tu na Konjskem vrhu. Saj sem že prej gojil duhovnost – a preveč samo uokvirjeno v institucionalnost. 

Po možganski kapi, ko se lahko po vseh obveznostih zatečem sem med hribe, kjer živim z gospo Kapro, to je konjiček, da ne bo kdo mislil, da živim »na šverc z žensko«, pa sem se zažel vračati k sebi. V tihoti, predvsem ko sem v kapeli, zaznavam, da me Bog, pa si ga predstavljajte, kakor hočete, prebuja k meni samemu – k moji resničnosti, moji pristnosti. Samo v svoji pristnosti lahko v srčiki svoje biti zaznam to, kar imenujemo Bog: Bit vseh bitij. V obnebju sprejemajoče Ljubezni se vračam k sebi. To je tako neskončno lepo. Končno prepoznavam in doživljam nazaj Karlija, ki se je že kot otrok moral zapustiti in zatajiti, da bi ustrezal … To vračanje k sebi je ena sama milost – milina in blagost – blagoslov.

Temeljni poudarek pri spremljanju otrok bi moral biti to, kar je pisalo na Apolonovem svetišču v starogrških Delfih: »Človek spoznavaj samega sebe«. In ko so ljudje stopili v svetišče – to pomeni v notranjost samega sebe – so lahko razbrali nadaljevanje zapisa: »In spoznal boš svet in Boga.« Vsi vzgojitelji bi morali v spoštovanju ovrednotiti slehernika v izvirnosti njegove osebnosti – v globokem poklonu bi morali prepoznavati poslanstvo posameznikov, ki jih povezuje medsebojno dopolnjevanje in sodelovanje v ljubeči spoštljivosti, pravičnosti in odgovornosti. Ni bolj ali manj vrednih. Vsak ima polno vrednost v izvirnosti svoje osebnosti. 

Spomnim se, ko ste pisali o dolgčasu kot o "sveti lenobi", ki je za kreativnost in dobro delo nujno potrebna. Kaj pa se zgodi, ko imamo kar naenkrat preveč časa samo zase? Je to lahko nevarno?

»Nevarno« je, če bežimo pred sabo, če nas je strah, da ujame našo zavest to, kar bi bilo za nas ali za naše odnose tako ali tako rešilno. Dejansko pa je resnično nevarno, če nimamo tistega časa v katerem bi lahko osebno in v dialogu predelali to, kar doživljamo, ali to, kar nam servirajo. Tudi zato imam sam veliko raje tiskane medije, kot elektronske. Pri radijskih in televizijskih poročilih mi brez predaha nanizajo cel kup dogodkov, ki jih, ker ni postanka, nimam možnosti predelati, osebno osvetliti in šele potem vzeti za svoje – jih poosebiti. Servirajo mi »resnico«, jaz pa ne morem pretehtati, v kolikšni meri jim lahko zaupam. Ko pa vzamem v roke časopis ali revijo, ki ne skrči novice le na par stavkov, lahko ob prebrani misli obstanem, si vzamem čas za premislek, presojo … Zato je sprejemanje novic na način postanka v možnosti veliko manj manipulativno.

Sicer pa pravijo, da so za dobro glasbo pomenljive pavze, tudi za življenje je pomenljiv čas »dolgega časa« – čas potrebnih postankov. V njih zazveni in se osvetli čar življenja. Raznolikost not v glasbi in raznolikost misli se v spokojnosti prepleta v zanimivo melodijo. 

Ko tudi v tem času pomislimo, kako bomo naredili dobro komurkoli – še posebej pa osamljenim, prestrašenim, nebogljenim … Ko naredimo dobro njim, storimo največje dobro tudi samim sebi. 

Je nevarno, da začnemo misliti (s svojo glavo)? 

Seveda je nevarno, a je potrebno. Tisti, ki so preživetveno odvisni od takšnih šefov, ki imajo radi ljudi z ukalupljeno pametjo, morajo biti pri tem seveda previdni – Jezus svetuje v tem primeru, da smo sicer pristni in preprosti kot golobje, pa vendarle tudi previdni kot kače; to pomeni ne naivno udarni. Sam se lahko bolj izpostavim zato, ker nimam družine, za katero bi moral tudi gmotno skrbeti, in ker vem, da moram izpolniti poslanstvo ne toliko z ozirom na »šefiče«, pač pa na »Šefa«, pred katerim bom presodil svoje delovanje, ko presežem ta čas in prostor.

Je pa dejstvo, da vedno več ljudi misli s svojo glavo. V zadnjem desetletju opažam, kako silno se budi v ljudeh zavest. Sam pravim, da Zavest budi zavest. Vedno več ljudi ozavešča ali celo izstopa iz ujetosti v manipulativne kalupe in iz – za našo civilizacijo – smrtonosnega koncepta dvobojevanja. Vedno številčnejši so, ki mirno pripovedujejo svojo spoznavno resničnost in jo osvetljujejo v dialogu z drugimi in drugačnimi. Drugost in drugačnost nas osvobaja enoumnosti – neumnosti – in nas odpira v novo razsežnost bolj žlahtne človečnosti. 

V času »čakanja in negotovosti« me pomirja stik z zemljo, delo na vrtu. Poznate te občutke? Kako bi jih ubesedili in ali vidite kakršnokoli povezavo s trenutno situacijo?

Sveti Frančišek Asiški je rekel, da je zemlja naša mati. Kot objem matere otroka umiri, tako tudi mene »razelektri«, ko sem v stiku z zemljo. Obdelujem vrt in sem neizmerno hvaležen, ko me zemlja s svojimi sadovi hrani, ko s pisanim cvetjem razveseljuje moje srce. Pravo razkošje je, ko se lahko uležem v sredo trav in v stiku z zemljo zrem v prostranost neba. Med nebom in zemljo se budi toliko zamisli, se prebuja toliko uvidov. Izolirati se od živega stika – pa lahko pomislite na karkoli ali kogarkoli – pomeni toliko vsega v sebi dušiti; nenazadnje tudi notranjo moč za preživetje in za razcvet človečnosti.

Omenjate trenutno situacijo … Ob tistih, ki nas opozarjajo, da moramo preventivno pred virusom ohranjati potrebno distanco, bi morali stati tudi tisti, ki bi nas opogumljali in nam pojasnili, kako naj vendarle ohranjamo povezanost živo, da ne bomo shirali čustveno, duhovno, kulturno … Smo celovita bitja in imunski sistem je močan, če krepimo vse razsežnosti naše osebnosti. 

Prav zaradi vsega tega pa morda prav zdaj bolj spoznavamo, kako pomemben je dotik. Kako pomemben je vsak trenutek, vsaka beseda in vsako dejanje. Bomo po »korona času« postali bolj hvaležni?

Že sedaj moramo ozaveščati pomen hvaležnosti in jo krepiti zaradi toliko vsega, kar nam je kljub vsemu omogočeno. Iskati moramo razloge za hvaležnost in na domiselne načine omogočati, da se bo v nas vzbujala. V teh dneh sem bral študijo Davida R. Hawkinsa, ki razkriva, kako osamljenost, strah, stres in negotovost vzbujajo v telesu nizke vibracije, tam nekje do 2 Hz. Takrat v nas slabijo življenjske moči. Pravo nasprotje pa je čutenje hvaležnosti – vzbudi kar 150 Hz, prav toliko sočutje, to da smo pozorni do drugih in jim prinašamo veselje pa do kar 205 Hz. Ko tudi v tem času pomislimo, kako bomo naredili dobro komurkoli – še posebej pa osamljenim, prestrašenim, nebogljenim … Ko naredimo dobro njim, storimo največje dobro tudi samim sebi.

Vir: https://onaplus.delo.si/