Nosečnica, ki je zdravnici odprla oči: kaj je sploh potrebno, da si srečen?

26.10.2015 Življenje mega,

Nataša Kondić Šobot je na svojem Facebook profilu podelila zgodbo, ki prikazuje, kako živijo ljudje v Srbiji. S tem je želela odgovoriti na vprašanje, kaj je sreča?

 

To je njen zapis, ki je ganil tisoče ljudi.

 

»Vstopim v porodniško soboto. Na porodnem stolu sedi mlado dekle, staro okrog 20 let. Suha, upadla lica, temni podočnjaki.  

 

Do mene pristopi babica. Pove mi, da ima termin za porod naslednji mesec.

 

Pristopim do dekleta in jo vprašam: Kako ti je ime?

 

»Milica«, pove s težkim glasom.

 

Milica, zakaj si tako suha? Ali sploh kaj ješ, jo vprašam.

 

»Da«, odgovori na kratko. »Dobro jem. Veste, gospa zdravnica, moj mož dela in služi za našo družino, ne pije nič. Res je dober človek. Vsak dan imamo štruco kruha in nekaj skuhamo. S tem lepo živim, nič se ne pritožujem.«

 

Začnem drhteti. Njene besede me ganejo. Začutim, da govori iskreno. To je resnično tako, kot govori. Tako živi. Res ima obrok samo enkrat dnevno in misli, da je tako v redu. Zadovoljna je s tem življenjem. Več ne potrebuje, ker se zaveda realnosti, v kateri je njena družina.

 

Milica, koga še imaš? Brata, sestro, jo vprašam.

 

»Samo sestro, zdravnica. Toda z njo nimam stikov. Mama je prav tako umrla, oče je cele dneve delal in ni vedel, kaj bi z menoj. Sem sicer čistila, delala in se trudila. Nekega dne je prišel do mene in mi dejal, da je našel moškega, s katerim se naj poročim. Bolje ti bo z njim, mi je rekel. Tako sem se poročila.«

 

Pa je vsaj lep, se pošalim.

 

»Dober je«, pove. Nič več od tega. Njena grimasa kaže, da ima hude bolečine. Mrtva je v svoji bolečini, da bi karkoli spremenila. Sprijaznila se je z življenjem, kot ga živi.

 

Babica mi medtem prinese njene analize krvi. Vržem pogled na papir in dobim cmok v grlu. Velika slabokrvnost.

 

»Veste«, mi želi še nekaj povedati. »To je moja deklica. Poimenovala jo bom Anđela. Sedaj ne bodite jezni, toda moram se napeti.«

 

Napnite se, Milica, ji povem in gledam babico. Vsi čutimo isto. Nimamo besed. Toda znotraj nas boli.

 

Gremo, napnite, kot lahko, ji povem. Posluša in poskuša iz svojega telesa iztisniti največ, kar lahko. In potem čez nekaj časa ji uspe. Rodi malo deklico, lepo, s črnimi lasmi.

 

»Duša moja, mama te je pričakala«, pove s pogledom na deklico. »Dajte mi jo, da jo poljubim«, nam pove.

 

Vzame jo v naročje, jo ljubkuje in joka od sreče.

 

»Duša moja, ti si meni vse«, pove deklici. »Lepa je zdravnica, kajne« me vpraša.

 

Lepa je, ji odgovorim.

 

Milica, ste žejni, jo vprašam ...

 

»Nisem. Jedla bom kasneje. Ne skrbite, jaz ne potrebujem veliko«, me še enkrat opomni.

 

Počasi odidem iz porodniške sobe. Pričaka me nizek človek.

 

»Jaz sem Milicin mož. Je dobro,« me vpraša.

 

Dobro je, mu povem. Pogledam ga – ponošena majica, velika trenirka in uničene copate. Izmučene, izgarane in ranjene roke. Toda srečen je.

 

»Prosim vas, dajte to Milici,« mi pove in mi v roke poda škatlo keksov in sok. »Nekaj mora jesti, jaz pridem jutri. Sedaj moram iti, da zaslužim za kruh.«

 

Odidem polna žalosti. To je realnost. To se dogaja okrog mene.

 

Pride dan, ko Milica zapušča porodnišnico. Pride do mene in se mi zahvali.

 

»Hvala vam za pomoč.«

 

Ni za kaj, ji povem. Uživajte, Milica.

 

Medtem pride njen mož. Objemajo se, imajo se radi. Delujejo kot družina, ki ve, kaj je življenje in se bori za naslednji dan.

 

Gledam jih in si mislim: Kako malo je v življenje potrebno, da občutiš trenutek sreče.«