Ganljiva izpoved bralke: Ko sem odprla oči nisem vedela, kaj se je zgodilo - Pred sabo sem zagledala 7 belih ˝angelov˝

17.02.2022 Slovenija Mega

Za nekatere ljudi je že omemba o tem kar se ti je zgodilo precej težka izkušnja in bralka nam je zaupala svojo zgodbo, ob kateri se začnete zavedati pomena svojega življenja.

Napisala je tako: 

FOTO: Erasmus+

 

"To zgodbo sem napisala izključno zato, ker me je kar nekaj ljudi prosilo naj svojo zgodbo javno izpostavim, da bodo jemali inspiracijo iz nje. Vse skupaj se je začelo tako…

 

Bila je nedelja. S prijateljico in dvema prijateljema smo se zmenili, da se dobimo na Bukovniškem jezeru na kavi kjer je bil tudi štart našega kolesarskega izleta.

Pot nas je vodila mimo Graščine Matzenau, kjer je bil naš prvi krajši postanek, skozi vasi, kjer je vsaka zase nekaj posebnega in prav to naredi kolesarjenje po Goričkem nekaj edinstvenega.

Vedno znova se odpirajo pogledi na čudovite hribčke, katerih v naši vasi zaradi ravnice ni in nas kolesarje zato kar stalno vabi v te konce.

Naš zadnji postanek je bila krasna lesena potka po močvari v Lončarovcih, ki pa je bila tudi moja zadnja postaja, zadnje, kar mi je ostalo v spominu pred hudo nesrečo.

 

Ko sem odprla oči, sem zagledala pred sabo, mislim da jih je bilo sedem, neznanih obrazov v belih uniformah, ki so izgledali kot angeli iz nebes, me pozdravili in mi odgovorili na vprašanja kje sem in zakaj sem tu kjer sem (v bolnišnici). 

Tu se začne moje novo življenje. Poškodbe, ki sem jih utrpela v nesreči so bile tako hude, da niti transport do nevrološke klinike v Mariboru ni bil mogoč ker ga baje nebi preživela.

Zdravniki niso bili 100 %, kaj bo z mano zaradi tako močnih poškodb, katerih sploh nisem čutila zaradi močnih protibolečinskih sredstev, ki sem jih prejemala in dejansko mislila, da sem na opazovanju in grem naslednji dan domov.

Poškodbe so bile na mestu v možganih kjer je spomin ampak vseeno sem odgovarjala smiselno in vedela kdo sem, kaj sem po poklicu in še par vprašanj so mi postavili o osebnem življenju.

Čudilo me je zakaj me to sprašujejo, dejansko pa se nisem zavedala, da sem vsako vprašanje ponavljala in ga zastavila njim nazaj vsaj trikrat. 

 

Čudno mi je postalo, da so zdravniki prevečkrat pri meni in zavedati sem se začela, da nekaj ne more biti v redu in vzela v roke telefon in naredila selfie, da vidim kako izgledam.

In ko zagledam svoj obraz ves v modricah, na očesu velik hematom, ki mi niti ne dovoli, da bi lahko normalno odprla svoje oko, sem se komaj pričela zavedati, da nesreča le ni bila tako nedolžna kot sem sprva mislila, vseeno pa me nič drugega ni bolelo razen zloma ključnice.

Ni me bolela glava, niso me bolele lične kosti, ki so bile prav tako zlomljene ampak samo ključnica, katere se je zdravnik dotaknil med pregledom in takrat sem komaj začutila kako močno me to boli. 

Če se je zdravnik ne bi dotaknil, verjetno moji možgani ne bi dojeli, da me boli.

Zloma obraznih kosti in lobanje se nisem zavedala, ker mi možgani niso tako dobro funkcionirali, da bi mi v spominu ostalo od kod bolečina.

Čeprav je bilo vsak dan isto je bilo zame vedno nekaj novega glede bolečine. Bolečino v obraznih kosteh sem začutila šele, ko sem lepo prosila če lahko dobim za jesti kakšen zrezek namesto pasirane hrane. Ni mi bilo niti malo jasno zakaj sploh moram jesti hrano, ki jo jedo dojenčki.

Spomnim se sestre, ki se mi je nasmehnila in odgovorila, da mi bo z veseljem prinesla zrezek ampak je vprašanje če ga bom lahko jedla kar mi je bilo zelo nenavadno; zakaj nebi mogla jesti zrezka, če jih jem že od nekdaj in ga reeeeees obožujem?

In prišel čas, ne spomnim se, če je bilo kosilo ali večerja ampak se spomnim zrezka v posodici katerega sem se takooooo močno razveselila in solate, ki je nisem jedla že lep čas.

Sledilo je spet vprašanje sestre, če mi ga pomaga narezati in glede na to, da sem lahko sedela na postelji iz katere nisem šla že par dni, nisem želela, da mi kdo streže ker tega nisem navajena, zato sem odklonila njeno pomoč in se ji lepo zahvalila, da jo je ponudila. 

 

 

Vedno poskrbim za vse sama. Počasi sem si dala roko na mizico, prijela nožek in ko sem želela naredit prvi rez v zrezek, sem občutila hudo bolečino v roki, ki mi je dejansko onemogočila, da bi karkoli naredila sama.

Zdravstvena delavka se mi je nasmehnila in me samo vprašala če mi lahko pomaga.

Ni mi preostalo drugega kot da pokimam in sprejmem pomoč. Bila sem toliko pri močeh, da sem si z vilico nesla hrano v usta in tisti zrezek, katerega sem si tako močno želela, se je hitro spremenil v muko.

Čeljust me je zaradi zloma tako močno bolela, da sem usta s težavo odprla na malce širše kaj šele, da bi  ugriznila v zrezek, ki sem ga tako nestrpno čakala.

Ko me je sestra vprašala če me boli, sem odkimala. Videla je, da s težavo žvečim vendar sem bila pripravljena karkoli pretrpeti samo da mi ne dajo več pasirane hrane. Od tistega dne naprej sem dobivala normalno hrano in bila presrečna, da mi je to uspelo pretrpeti.

Z intenzivnega oddelka se ne spominjam kaj dosti, saj so moji možgani dojemali vse skupaj čisto drugače zaradi hudih poškodb kot jih dojemajo zdravi možgani.

Zame je bilo vse skupaj kot bi minil en teden v enem dnevu. Okoli sebe se najbolj spominjam zdravniških sester, ki so zame res lepo skrbele in me občasno kljub vsemu kar sem preživljala uspele nasmejati.

Najbolj me je ganilo, ko sem dobila darilo od mojih dveh otrok ki jih že par dni nisem videla, niti slišala in še obiski so bili prepovedani zaradi COVID ukrepov. Na listu papirja je bilo napisano

»Si najlepša in najpametnejša oseba na svetu MAMI«.

 

 

To mi je pognalo solze v oči in dalo motivacijo, da si čimprej opomorem in grem domov k otrokoma.

Pogrešala sem ju zelo. Vse svoje domače sem močno pogrešala ampak nisem bila sposobna tega niti izraziti.

Po enem tednu na intenzivni negi je prišel čas moje selitve na oddelek. Premestili so me v sobo zraven dveh žensk.

Ne spomnim se njunih obrazov, vsega kar se spomnim je, da sta se zelo glasno pogovarjale zraven prižgane televizije in moja glava tega ni prenesla.

Prosila sem za premestitev nekam kjer je bolj mirno, da se mi možgani počasi navadijo hrupa, ki ga na intenzivnem oddelku ni bilo, saj smo bili tam samo najtežji bolniki, ki smo potrebovali zgolj mir in tišino. 

Tisto noč sem bila v novi sobi sama in se res odpočila v tišini. Naslednji dan sem zaradi zasedenosti oddelka dobila v sobo dve ženski, ki sta se prav tako poškodovali, ampak sta imele na srečo manjše poškodbe noge za razliko od mojih poškodb po celem telesu.

Točno ti dve osebi sem rabila takrat ob sebi. Bili sta bile res dobrosrčni ženski, prilagajale sta se mojim bolečinam, ko sem težko prenašala hrup zaradi poškodbe možganov, sta mi bili takoj pripravljeni pomagati s čimerkoli.

Bili sta res moji dve zvezdici na nebu v najbolj temnih nočeh. 

Velikokrat smo zapadle v pogovor in debatirale, kolikor sem bila v tistem trenutku zmožna.

Še vedno sem dobivala močna protibolečinska zdravila, ki so me tako močno omamila, da nisem bila sposobna več niti govoriti, niti se premikati. Takoj, ko so mi zdravilo vbrizgali v žilo sem tudi zaspala.

Na tem oddelku je svoje delo opravljal tudi fizioterapevt, ki me je po res dolgem času ležanja postavil na noge in čas je bil za par korakov. Ko narediš 10 korakov po tako dolgem času se ti zdi, kot da ti je uspelo nekaj veličastnega. Ko zdaj premišljujem za nazaj, sem bila dejansko dva tedna priklenjena na posteljo.

Vse kar sem naredila, sem naredila s pomočjo zdravstvenega osebja. Niti vode si nisem mogla natočiti sama.

 

Okrog so me vozili z vozičkom. Moje telo je bilo tako slabotno, da nisem mogla sama iti niti do stranišča.

Še tuširati se nisem mogla sama, ker sem rabila pomoč. Po nekaj dnevih pomoči in maksimalnemu trudu, sem bila toliko pri močeh, da sem lahko vstala iz postelje in se z vozičkom sama pripeljala do stranišča.

Edino kar mi je pri nesreči ostalo res dobro funkcionalno, so bile noge s katerimi sem si pomagala, da sem lahko z vozičkom prišla do točke kamor sem želela priti.

Ko sem prosila, da mi zmanjšajo odmerek teh močnih protibolečinskih sredstev, sem začela prihajati k sebi in bila sposobna malce daljših pogovorov in se zezanja z mojima "cimrama" kot smo se same poimenovale.

Nisem bila dolgo brez večje doze protibolečinskih zdravil, ker me je čakala operacija ključnice.

Po operaciji so bolečine bile spet premočne za shajanje in spet sem bila v fazi, ko ničesar nisem mogla.

Čez par dni sem pristala ponovno samo na blažjih tabletah in kar mi je bilo najlepše: s puncama smo se uspele s pomočjo hoduljic in vozičkov pretransportirati do kavnega aparata v avli. Res so bili boleči, ampak lepi trenutki.

Ko imaš nekoga takega ob sebi, se lahko nasmejiš z vsem srcem in za hip pozabiš čez kaj vse se prebijaš.

Čas je drvel mimo. Svojih otrok in domačih nisem videla že dva tedna ker noben ni smel do mene.

Vsak dan sem bila v stiku z njimi po telefonu, da vsaj slišim njihov glas. Zvečer ko se je stemnilo, sem vedno gledala luči, ki so se videle iz Murske Sobote in po licu so mi polzile solze, ker sem se zavedala v kakšnem slabem stanju sem in kaj vse me še čaka.

Tako dolgo sem bila v bolnišnici, da sta že moji "cimri" že šli domov in dobila sem dve ženski, ki sta na srečo prav tako hitro šli domov ker je bilo z njima vse v redu. Prav tako srčni osebi. Jaz pa sem še vedno bila na istem mestu.

Samo poslušala sem da bo kmalu tudi moj čas odhoda domov.

Z zdravstvenim osebjem smo se po skoraj treh tednih že tako dobro poznali, da so občasno prišli k meni v sobo, da si malce odpočijejo. To me je nasmejalo. Vsak od njih je bil nekaj posebnega, pri vseh pa se je videla izčrpanost od dela, ki so ga opravljali s pacienti.

Na oddelku so bili tudi ljudje z demenco, ki so bili glasni celo noč in niti mi nismo mogli spati, vendar te to nekako ne moti, ker veš ,da so tudi oni  v podobni situaciji, kot si sam in da imajo bolečine, ki jim ne pustijo spati.

 

 

Dnevi so minevali in prevesili so se že v tedne. Prišel je čas mojega odhoda. Zdravniki so me ves čas opozarjali, da se naj izogibam stresu, hrupu, da me bo zelo motila svetloba, da ne smem na sonce in da naj veliko počivam.

Bila sem presrečna ampak v skrbeh kaj me čaka doma. Kako bodo moji možgani sprejemali vse okrog mene.

Do avta so me pripeljali z vozičkom ker je bilo moje stanje še vseeno preslabo, da bi zmogla toliko korakov sama brez pomoči.

Bila sem presrečna ko sem videla otroka in svoje domače ampak me je vse skupaj precej zlomilo.

Jokala sem ker nisem mogla imeti otrok zraven sebe. Fantek je še vseeno premajhen in ni razumel, da me je vsak gib, čeprav je bil nežen kolikor je zmogel, močno zabolel. Moja glava ni bila v stanju, da bi lahko poslušala smeh, glasno govorjenje, zato sem otroka tisti dan videla samo za kakšne pol ure.

Od vsega tega me je glava tako močno bolela, da mi niti tablete proti bolečinam niso pomagale. Vsak dan sem se poskušala navajati na hrup.

Televizije in telefona nisem uporabljala že lep čas, ker sta mi bila odsvetovana, vse kar sem lahko doma delala je to, da sem gledala predmete v hiši in premišljevala o tem kaj se mi je zgodilo in kako je prišlo do nesreče.

Tega žal še danes ne vem. Ne vem kaj je bil vzrok za padec ker, noben ni nič videl, saj smo se s prijatelji zmenili, da se dobimo v gostilni tam blizu kjer bomo jedli.

In ker sem si spravljala nekatere stvari še v potovalno torbo sem jim rekla naj me ne čakajo ker je kakšna dva kilometra do gostilne in se vidimo tam.

Ampak žal do končne točke nisem prišla.

 

Končno sem si toliko opomogla, da sta lahko prišla otroka k meni in da sem lahko bila z njima cel dan. Čeprav nisem zmogla skoraj ničesar, sem se maksimalno trudila, da bom čimprej boljše in zmožna z njima početi vsaj nekaj. Doma so sledili obiski.

Prišle so prijateljice, s solzami v očeh, da se sploh še vidimo, vsi s katerimi sem prišla v stik so me objemali, klicali so me različni ljudje, ki se poznamo dlje časa in zaradi tega sem jokala vsak dan. Presrečna sem, da imam take ljudi okrog sebe, ki mi stojijo ob strani tudi v takšnih težkih trenutkih. Vse to me je vsak dan na nek način "spravljalo k sebi".

 

Poletje je minilo, od njega nisem imela popolnoma nič. Ostali so mi samo slabi spomini ampak vseeno nasmeh na obrazu, da sem preživela nekaj kar so preživeli le redki.

 

Sledili so kontrolni obiski zdravnikov.Čisto vsak zdravnik, ki je pogledal moje izvide, je pokimal z glavo in rekel da sem se glede na resnost poškodb in trenutno stanje ponovno rodila. 

Obiskov zdravnika me je bilo strah, nisem želela tega vedno znova poslušati.

Ko sem končno že prišla do tega, da sem nehala jokati in se zavedala kaj sem prestala, so me te besede zdravnikov spet vrnile na začetek celega okrevanja. Nekaj časa sem se izogibala ljudi, ker enostavno nisem želela več razlagati o nesreči, saj me je to prizadelo in nisem bila zmožna pozabiti tega kar je bilo in pričeti z novim življenjem.

 

Moje telo ni bilo več isto kot je bilo pred nesrečo. Ves trud, ki sem ga vložila, da bom v najboljši formi je izginil, enostavno nisem mogla dojeti kdo sem ponovno, kaj me veseli, ali bom lahko še kdaj sploh podobna sama sebi, ker sem trenutno samo kopija sebe. Po takšni nesreči se ti spremeni čisto vse. Čisto celo življenje je drugačno. Nič ni enako.

Na stvari začneš gledati popolnoma drugače. Ne preneseš trpljenja drugih, čisto vse te gane in vsak dan se zahko zahvališ nekomu, ki te ni želel še vzeti med angele in ti dal še eno priložnost, da pomagaš drugim. 

Edino kar ostane enako so ljudje, ki si jih imel pred nesrečo in na katere se lahko zares zaneseš.

Ko sem že mislila, da sem dovolj pri močeh, da začnem spravljat svoje telo nazaj na stare tirnice, sem imela še eno operacijo v novembru.

Šele po uspešni zadnji operaciji sem začela na novo živeti in se počutit res dobro v svojem telesu, čeprav je čisto spremenjeno.

Prenehala sem se sekirati za stvari, ki res niso pomembne, začela sem uživat čisto vsak dan, ker nikoli ne veš če je zadnji in se prepustila toku življenja.

Začela sem graditi svoje telo nazaj čisto počasi, vsako mišico posebej in s posebnim občutkom. Čas bo prinesel svoje in verjamem, da bo vse samo še boljše kot je bilo pred nesrečo.

 

Zato pa želim tudi vam, da uživate vsak dan! Prepustite se domišljiji, lepim trenutkom ki so vam ponujeni, smejte se s prijatelji in obožujte ljudi, ki so vam najbližje!!

Hvaležna sem vsem mojim prijateljicam, prijateljem in družini, ki mi vsak dan vnašajo pozitivo v moje življenje😊."

Cenite svoje življenje dovolj ali rabite nesrečo, da vas opomni na to??