Andreja prosi za pomoč, a je zdravstvo GLUHO: Filip ima le še 34 kilograme

Mnogi izmed vas poznate Filipa, 25-letnega slepega fanta iz Laškega, ki ima hudo obliko avtizma, zaradi cerebralne paralize pa je že od otroštva na invalidskem vozičku.

Te dni je njegovi mami Andreji Pader Jagodič prekipelo - povsem upravičeno, saj več kot očitno zdravstvo za Filipa nima posluha. Tudi za druge? Smo res zgolj številke?

Družina iz Laškega se je znova obrnila na nas. "Ali lahko pomagate razbiti mit zdravstva, čakalnih dob in podobnih bedarij," se glasi uvod prošnje na pomoč. Filip je velik 168 centimetrov, zdaj pa ima borih 34 kilogramov. Njegov utrip je zadnje dni okoli 125-130. Rok, partner Andreje, se ob tem nemočno sprašuje:

"Midva ne veva več kaj naj... In nihče ne sliši Andreje, ko prosi... Dobesedno prosi... Še kaj potrebuješ za zdravnika? A lahko kdo pove?"

Filipovo srce:

Na omrežju Facebook je te dni svoje misli ob pretekli izkušnji strnila tudi Andreja. Njen zapis objavljamo v celoti:

Andreja Pader Jagodič, Facebook

Prispevek o Andreji in Filipu si lahko preberete na povezavi: Če je ne ubije rak, jo bodo birokrati ali v pretekli izdaji revije Jana (št. 24, 13. junij, 2023).

Filipova mama je že pri starosti 27 let zbolela, sedaj se je bolezen ponovila še tretjič. Obsevanja so jo povsem izčrpala in skoraj uničila, poleg raka na maternici pa jo pestijo še mnoge druge bolezni, ki ji otežujejo življenje.

Andreja je pred kratkim zaprosila za pomoč in poslala vlogo za osebno asistenco zase, ob tem pa doživela največje ponižanje v svojem življenju. Doma jo je obiskala dvočlanska komisija in rutinsko razsodila, da ni ugotovljena potreba po osebni asistenci. Pritožba na njuno odločitev ni mogoča. Andreja je ob tem novinarju revije Jana zaupala, da sta komisijo sestavljala socialna delavka in diplomirani kineziolog, ki sploh nista vpisana v register pristojnih izvedencev za to področje. Komisije ni prepričalo niti stališče nevrologa, ortopeda in splošnega zdravnika - vsi so namreč podali mnenje, da Andreja sama ne more več živeti brez osebne asistence.

Ob tem se mnogi upravičeno sprašujemo - koliko so vredna naša življenja? Življenja bližnjih, za katere bi dali vse na svetu? Zavedamo se, da v zdravstvu najdemo veliko posameznikov zlatega srca z veliko empatije in sočutja. Pa vendar, kam tonemo z zdravstvenim sistemom?