Besede zgrožene Slovenke na socialni obkrožile Slovenijo: ˝Mi, ki bi delali, smo posledično lenuhi˝

V Sloveniji je že leta poteka prav poseben šport, pri katerem mnogi državljani s prsti kažejo na vse druge. Saj vemo kako gre... "Lahko tebi, ko ne delaš nič, pa dobiš takšno plačo", "Jaz bi tudi bil na socialni in nič delal" in še bi lahko naštevali.

Ena izmed ogorčenih Slovenk je zato na spletu delila besede, s katerimi se strinjajo mnogi Slovenci!

V uredništvo slovenskih novic je poslala pismo, v katerem je predstavila svojo izkušnjo z zavodom za zaposlovanje. Tam je že vrsto let, službe pa ne more dobiti, ker je delna invalidka.
Njen zapis objavljamo v celoti:

Danes sem besna, zelo besna. Zato se vam opravičujem za nastale napake in pravopisje. Upam pa, da bo toliko razumljivo, da boste razbrali nad čim se jezim.

Vsake toliko časa se na omrežjih pojavijo zapisi: NA SOCIALNI SO LENUHI, NE PODPIRAJMO JIH. Letos že 3 ali 4. Pa kdo pogleda na drugo stran kdo je na taki podpori. Kdo životari in zakaj? Do sedaj še nihče. Vsaj zasledila nisem. Ko jim napovem nazaj se ali norčujejo ali pa potegnejo nekaj besed nazaj. Kot recimo, če si pa bolana ti pa pripada mizerni drobiž. Ne pripada mi nič. Mož ima nekaj evrov višjo plačo, da ne doseževa dna, ki bi mi podelil tistih nekaj evrov! Sem breme otrok in moža. Edinih ljudi, ki me razumejo, me imajo radi in mi skušajo pomagati. Za kazen me morajo preživljati!!!

Kaj me je toliko zjezilo. Današnja novica, da sem po letu iskanja končno dobila enega "bučmana", ki bi mi dal možnost delati v sezoni. Kot sobarico. Trdo delo - kljub statusu invalida, bi rada delala, a glej ga hudiča, ne naredim zdravniškega pregleda. Sem invalid. Ja pa ne tak invalid, ki bi mi status podelil zpiz. Ne status invalida imam priznan na zavodu za zaposlovanje. Delodajalec ima iste pravice, če me zaposli, kot za tistega ki ima status preko zdravstva. Meni kot uporabnici statusa pa ne pripada denarno nadomestilo oz invalidnina. Nimam niti evra!

Želela bi, da bi malo začeli pisat, kakšne možnosti zaposlovanja imajo. Obstajajo razne vrste, ki jih nekateri niti ne poznajo. Tudi ljudje so neuki in le obsojajo. Posledično smo mi, ki bi delali lenuhi. Naj stopijo v moje čevlje, hlače ali kožo.

Če že dobim kak odgovor je zavrnilen. Če napišem telefonsko številko, kadrovniki najprej vprašajo, če imam kako možnost zaposlitve preko študenta. Tudi če jim razložim, da sem stara pedeset let in se res ne šolam več... Me še enkrat vprašajo ali res nimam šans prinesti študentske napotnice.

Drugo vprašanje je, če sem dolgotrajno brezposelna. Potem delodajalec dobi subvencije. Dobro plačilo in ga delavec ne stane skoraj nič. Je cenejši kot študent. Tretje vprašanje je, če sem vključena v kak program socialno ogroženih... Vse viže, da bi bil delavec čim cenejši. Ko povem, in napišem, da sem invalid, se me ustrašijo. Želijo vedeti, kaj mi je, kakšne diagnoze imam, koliko časa sem na bolniški.... Če povem, da imam omejitve dvigovanja na 7kg me zavrnejo, da potrebujejo zdravega človeka. Kateri invalid pa je zdrav? Lepo vas prosim!

Pri teh oblikah subvencioniranih zaposlitev, uporabnik- torej delavec najkrajšo potegne pri vključevanju v družbo. Dobi 360 evrov denarja - nagrade na mesec, ki pa ga izplača zavod za zaposlovanje. Sploh ne delavno mesto dajalec. Kot nagrado pa dobi tudi delavnomesto dajalec. Ker da možnost človeku, da prihaja na delo. Torej ne samo, da nima stoškov z delavcem, ima celo profit. Uporabniku tudi ne teče delavna doba...

Če sva sedaj skozi kar nekaj zelo ugodnih možnosti zaposlitve ljudi naj dodam še delo preko javnih del. Tudi zelo priljubljenih pri delodajalcih. Seveda pa nekateri tudi vprašajo, če bi delala kot prostovoljka. To pa verjamem, da je najcenejša oblika trga dela.

Po nekaterih podatkih je kar veliko socialnih podjetjih. Kot sem raziskovala sama po netu, nekatera kar nekaj procentov ( med 50- 80% podjetij ) nima nobenega zaposlenega. Torej ta podjetja ne nudijo dolgoročne možnosti reševanja finančne stiske nas revežev. Prišla so le na "okus" kako pridobiti državni denar/subvencije.

Zato bi bilo pametno razširiti glas. Naj še drugi vedo, postali bodo konkurenca. Tako bomo mi imeli več možnosti za delo. Socialna podjetja pa bodo morala malo spremeniti poslovanje in strategijo.

Včasih imam občutek, da se mora delavce izžeti do konca. Kjer se lahko in kolikor se da.
Kljub vsemu, se zelo teško delodajalci odločajo za sodelovanje z takimi osebami. Naj si bodo to velike firme ali manjše.

Nihče pravzaprav ne pogleda kdo so socialci ali socialno ogroženi. Zakaj so se znašli v takem položaju!
Načeloma so to ljudje, ki že itak niso imeli dobre popotnice. Če so že toliko samostojni, da so obiskovali posebne šole in skušajo normalno živeti.Niso sami krivi, če imajo omejene možnosti razumevanja, gibanja ali dela. Pa če ravno na vzven" za videt" ni nič narobe. Pač nerazviti možgani ali psiha. Si je vsak sam izbral tako življenje. Verjamem, da ne. Vsak bi bil raje lep, bogat in pameten!!!
Taki kot jaz, ki so me starši takoj po osnovni šoli poslali v fabriko. Dovolj sem obremenjevala družinski proračun. Brez šol pa danes nisi nič.
Tudi z poklicno šolo nič kaj dlje ne prilezeš.

Šele pri tehnični šoli delodajalci pravzaprav priznavajo, da imaš šolo. Imela sem priliko biti na čakanju pri enem delodajalcu, kjer nas je čakalo več. Prvi, ki je imel 4-letno šolo je bil deležen popolnoma drugačnega tona glasu, besed in pogledov. Vsi ostali smo se počutili kot izmečki. Več ljudi je vstalo in se na poti ven pritoževalo. Kadrovnik je v slovo navrgel, da ni važno kaj mislijo nešolani ljudje.

Taki, ki so na delu pustili svoje zdravlje. Naj si bodi da telesno zdravje. Brabe, deformacije, poklicne bolezni itd. Kot takšni, ki so se sekirali za svojo firmo in pregoreli. Sedaj se pobirajo. Družba jih je izločil in zavrgla. Sedaj se jim še posmehuje.

Pustili smo zdravje v firmah. Sedaj, ko bi potrebovali pomoč, pa se nas v nemoči izrablja še naprej. Onemogoča naše preživetje. Onemogoča, da bi sploh lahko nazaj zaživeli. Kako že pravijo vsak ima pravico, do dostojnega življenja. Ne razumem kako je lahko nekdo "fovš" socialne podpore? Jaz sem zgleda nenormalna, ker sem fovš ljudem, da imajo delo. Da imajo minimalca. Da lahko plačajo hipoteko za stanovanje. Če ne bom mogla plačati hipoteke, bo kar nekaj ljudi na cesti. Ljudi, ki jih že tako kaznujem, ker so moji. Mojo družino. Tiste, ki bi jim morala pomagati, jih zaščititi in jim niditi vsaj nekaj lepega v življenju.
Ne morem. Vsak dan sproti, že leto dni razmišljam, kje dobiti delo, denar in možnost. Ko jo dobim, me bodo pa štrafali, ker sem zdravje puščala v firmah, ki jim ni mar za ljudi.

Ne vem od kje ljudem fovšija po socialni pomoči. Zakaj si jo želijo oz. Ne privoščijo mizernega preživetja ljudem?
Od kje jim pravica, da sodijo in obsojajo kdo je sposoben in kdo len?

Od kje izvira potreba ljudi, da se spravijo na nemočnega? Prav koljejo nas, kot bi bili zveri. Volkovi se spravijo na oslabele in onemogle, od kdaj tudi ljudje?

Hvala, da ste prisluhnili in res upam, da boste malo raziskali. Potrebujemo možnost, da dokažemo, nismo leni.

Vir: Neznana bralka, slovenskenovice.si