Če hočemo najti osebo, s katero bodo besede, v dobrem in slabem, dejansko nekaj veljale, se moramo najprej posloviti od tistih, ki so z nami, le in ko jim to ustreza, pa naj si bo to zaradi koristi, osamljenosti, dolgčasa, potrjevanja lastnega ega in podobnih razlogov, ki niso pravi, da bi z njimi sploh lahko spoznali globino ljubezni. 

Naporna pot, na kateri se lahko izgubimo  

Težko je hoditi po poti, po kateri se nenehno vračamo nazaj, v stare zgodbe, ki jih lahko soustvarjamo z jo-jo partnerji. Upanje, ki nam ga dajejo, je namreč njihova moč, s katero nas premamijo, da vztrajamo tudi takrat, ko bi morali zgodbo že zdavnaj končati. In tako lahko ostajamo v toksičnem odnosu in si ne damo priložnosti, da bi v naše življenje prišel nekdo, ki bi nas imel resnično rad in bil ob nas, ko smo najbolj ranljivi in potrebujemo objem, podporo, potrditev ter razumevanje. V odnosih ne gre samo za dajanje, ampak gre za dajanje in prejemanje, medtem ko jo- jo partnerji večinoma samo jemljejo in sčasoma tudi odnesejo naš notranji mir in vero, da smo, takšni, kot smo, dovolj dobri in da si tudi mi zaslužimo ljubezen.  

Lažna sreča z dolgoročnimi posledicami

Hitri življenjski tempo hočemo ali nočemo, vpliva tudi na naše odnose, zato večkrat hitimo in si ne vzamemo dovolj časa, da bi osebo na drugi strani res dobro spoznali. Obljube in lepe besede nas hitro premamijo, in ker jim želimo verjeti, (pre) radi potlačimo občutke, ki nam govorijo, da nekaj ni prav. Zaletavost zaradi takojšnjega zadovoljstva pa prinese s seboj tudi dolgoročne posledice, ki nas pripeljejodo spoznanja, da smo svoj čas dali nekomu, ki tega preprosto ni bil vreden. Pogosto svojih čustev ne želimo kar tako izpustiti, ker je težko sprejeti, da pravzaprav ljubimo samo iluzijo nekoga, ki je bila zgrajena na podlagi zavajanja in laganja, tudi samemu sebi. 

Nekonsistenca in neravnotežje 

Kaos dviguje napetost, sprošča stresne hormone in tako lahko postane adrenalin naša stalnica oziroma še huje, se nanj navadimo. Takšni odnosi niso le izčrpavajoči, ampak v njih izgubimo tudi sami sebe. Zaradi pomanjkanja energije, nimamo več časa za nič, kar nas je mogoče prej veselilo, saj se trudimo samo še preživeti in ohraniti odnos, ki od nas veliko preveč zahteva. Od nas se namreč pričakuje, da bomo zadovoljevali potrebe in želje svojega partnerja, ki svojo ljubezen pogojuje izključno s svojo osebno srečo. V odnosu pa mora biti prisotno tudi ravnotežje, vzajemnost in predvsem medsebojno spoštovanje, medtem ko samospoštovanja nikoli ne smemo podariti, niti v imenu ljubezni. 

Dvomi, ki začnejo izpodjedati samozavest 

Nejasnost, ko ne vemo zares, pri čem smo, kaj partner sploh čuti do nas, saj se vrtimo v začaranem krogu, ko nas enkrat ljubi, spet drugič zapušča, vse to, ustvarja občutke tesnobe in stiske, saj ne vemo več, kaj pričakovati naslednjo uro, jutri ali čez dober mesec. In povsem jasno je, da bo to načelo tudi našo samopodobo in spodbudilo manjvrednostne občutke, da smo samo vmesna postaja, kamor se je udobno vračati. In tako zapiramo in odpiramo vrata ljudem, ki so vir našega trpljenja in bolečine, namesto da bi jih odprli samo za tiste, ki nam bodo prinesli več radosti, zadovoljstva in sreče.  

Ostati ali oditi, odgovor že poznamo sami 

Če iščemo partnerja, s katerim si želimo pluti skozi življenje, moramo vedeti, da ne bomo z njim pluli samo po mirnem morju, ampak bo to morje včasih tudi razburkano, zato ni vseeno s kom, smo v ekipi. Ni treba, da ostajamo sami, ampak da se skupaj borimo drug za drugega. Sposobnost ohranjanja odnosov, skozi vzpone in padca, razkriva osebo, njeno čustveno zrelost in ljubezen, ki jo ima v resnici do nas. 

Torej, če gre za enostransko ljubezen, smo v tej ljubezni več ali manj že osamljeni in ne bomo zmogli skupaj prepluti oceana, ampak samo delčke lepše poti. Za vse drugo bomo morali dvojno garati na zadnjih atomih moči, dokler ne bomo dognali, da moramo tudi mi zapustiti to ladjo ali pa bomo utonili zaradi toksične ljubezni. 

Ne smemo pozabiti, da ne iščemo samo trenutne topline, ampak nekoga, s katerim si želimo deliti svoje življenje. In prav zato bi morali raje ceniti tiste, ki ostajajo z nami tako v čudovitih trenutkih, kot tudi takrat, ko jih potrebujemo, saj se resnična vrednost skriva v trajnih odnosih, ki temeljijo na zvestobi, zaupanju in predanosti. Le z njimi bomo lahko delili bremena in gradili skupno prihodnost, ki bo veliko bolj svetla in lepa.