12 ur so ga spustili na svobodo: Morilec opisal, kako je zasledoval in hladnokrvno UBIL duhovnika

Ladislav Žagar, ki je bil pred dvajsetimi leti obsojen za brutalni umor župnika v mekinjskem župnišču, je med 12-urnim izhodom iz zapora Dob šokiral javnost s svojo brezkompromisno izpovedjo.

V družbi igralca in ustvarjalca video vsebin Aleksandra Repića, ki je dogodek posnel za svoj vlog, je Žagar podrobno opisal strašen zločin ter nepričakovano priznal, da svojih dejanj ne obžaluje.

Srhljiva zgodba brez kesanja

Po njegovih besedah je bil motiv za umor maščevanje zaradi domnevnih spolnih zlorab, ki naj bi jih doživel kot devetletni ministrant pri istem župniku.

Žagar v vlogu odkrito govori o tem, kako se je v njem skozi leta nabiralo sovraštvo in kako je po dolgem razmisleku napadel svojega domnevnega storilca.

Na dan zločina je več ur čakal pred župniščem, nato pa sledil župniku v hišo.

Zločin, ki ga je opisal v vlogu, je bil izjemno krut. Žagar je povedal, da je župnika najprej zabodel v prsa, kar mu je še omogočilo, da se je premikal.

Nato ga je prisilil, da trikrat zmoli Zdravamarijo, preden ga je dokončno pokončal z večkratnimi vbodnimi ranami v hrbet.

Ta grozljiva izpoved je globoko pretresla javnost, predvsem zaradi hladnokrvnosti, s katero Žagar govori o zločinu in njegovega popolnega pomanjkanja kesanja.

Kljub brutalnosti svojega dejanja še vedno trdi, da svojih dejanj ne obžaluje, kar odpira resna vprašanja o rehabilitaciji in posledicah takšnih travmatičnih izkušenj.

Ladislav Žagar, ki je bil obsojen za brutalen umor župnika, je med svojim 12-urnim izhodom iz zapora izpovedal hladne in srhljive podrobnosti o svojem zločinu.

V svoji izpovedi je jasno povedal, da ni občutil nobenega kesanja. Še več, izjavil je, da bi, če bi imel priložnost, storil enako.

Edino obžalovanje, ki ga je izrazil, je bilo, da župnika ni mučil dovolj dolgo, kar še dodatno poudarja njegovo brezčutnost in pomanjkanje obžalovanja.

Dan svobode: obisk groba, kosilo in nakupe

Med tem izhodom, ki je trajal 12 ur, je Žagar skupaj z Aleksandrom Repićem obiskal grob svojih staršev v Kamniku, kjer je preživel nekaj časa.

Poleg tega sta si privoščila bogato kosilo in obiskala trgovine z oblačili in obutvijo, kar je delovalo kot nepričakovano razvajanje za obsojenca, ki prestaja dolgoletno kazen.

Ta izkušnja odpira pomembna vprašanja o učinkovitosti pravosodnega sistema pri obravnavi storilcev tako težkih kaznivih dejanj, kot je umor. Izhod, ki je bil za Žagarja očitno dan svobode in sprostitve, je vzbudil pomisleke, ali so takšni izhodi primerni za posameznike, ki ne kažejo nobenega kesanja in še vedno gojijo nasilne misli.

Zaskrbljujoča je tudi neodsotnost obžalovanja, ki jo Žagar odkrito izraža, kar postavlja pod vprašaj njegovo morebitno rehabilitacijo in ponovno vključitev v družbo.

Žagarjevo hladnokrvno obnašanje in popolno pomanjkanje obžalovanja ponovno sprožata resna vprašanja o smiselnosti in uspešnosti rehabilitacije obsojencev, ki prestajajo dolge kazni za huda kazniva dejanja.

Njegov obisk kraja zločina ter srhljive podrobnosti umora župnika, ki jih je odkrito opisal brez slehernega kesanja, postavljajo pod vprašaj, ali se lahko storilci takšnih dejanj sploh resnično spremenijo.

To vodi do pereče razprave, ali so obsojenci, ki ne izkazujejo kakršnekoli odgovornosti ali obžalovanja, primerni za izhode na prostost.

Žagarjev primer je še posebej zaskrbljujoč, saj nakazuje, da ni bil deležen nobenih pozitivnih sprememb, kljub prestajanju kazni.

Takšni primeri prav tako poudarjajo vprašanje, kako učinkovit je pravosodni sistem pri zagotavljanju, da izhodi iz zapora ne predstavljajo nevarnosti za družbo.

To odpira širšo razpravo o tem, kako obravnavati storilce hudih kaznivih dejanj ter o vlogi zapora – ali je cilj le kaznovanje ali tudi rehabilitacija, in kako lahko sistem zagotovi, da so le tisti, ki pokažejo resnične spremembe, deležni tovrstnih ugodnosti.

POGLEJTE SI VIDEO: