Zares ŽALOSTNO: Prijavili ubogo 83- letno starko, ker je na tržnici prodajala ... Slovenci ogorčeni

Ljudje so ogorčeni in ne morejo verjeti!

Slovenska humanitarka in zdravnica Ninna Kozorog je na družabnem omrežju zapisala zares ganljivo zgodbo o 83 letni Slovenki, pri kateri že več let nakupuje lokalno hrano. 

Sosedje so 83 letnico prijavili, da na črno prodaja zelenjavo.

To je babico zelo prizadelo, saj nikomur ni hotela nič slabega.

Ninna se v zapisu sprašuja, kam je prišla ta država in zakaj ljudje prijavljajo tiste, ki si tega res ne zaslužijo.

Zapisala je:

”In tako sem se v nedeljo ustavila pri eni od svojih “prodajalk”. Stara je 83 let, na nekaj zaplath vrta goji motovilec zame že zadnjih 8 let, ko sva se dogovorili, da mi ga goji, ker ga sama ne je …

ima nekaj korenčka in ostale jušne zelenjave.

Poleti pa iz nekaj sliv skuha marmelado (ki ima zame bistveno preveč sladkorja, ampak – jo imajo pa radi brezdomci ali pa jo podarim kakšnemu starsotniku iz mesta).

Navadno “kupim preveč kruha in mleka”, pa slučajno imam v avtu celo vrečko testenin, ki jih ne jem, pa čokolado v prahu in zdrob … in mi naredi uslugo – in vzame, da se mi ne pokvari v avtu.

Vedno “dilava” za ceno – saj jo komaj vedno prepričam, da zaokroži navzgor. Tokrat ni želela nič.

Pravzaprav mi je rekla, da naj ne prihajam več. Ha? Zakaj? Nikakor mi ni želela povedati, naj sem še tako silila vanjo. Sedla sem v avto.

V očeh so me zaskelele solze. Kaj sem naredila narobe? Kje in kdaj sem jo prizadela?

Takrat se je sklonila k meni in mi zašepetala, da “je imela obisk”.

Obisk? Da. Inšpektorja.

Srce se mi je ustavilo za nekaj sekund.

Gospa je doma “bogu-za-levo-nogo”, kamor pozimi brez dobrega 4×4 tako ne prideš in kamor sem se navadila, da ne zahajam v jutranji zori, saj preplašim vse srne.

Kako jo je našel inšpektor? Preprosto.

Sosedje so prijavili, da nezakonito prodaja zelenjavo. Da nima prijavljene dejavnosti. Da ne prijavi davčni. Da je to delo na črno.

Da je to utaja davkov. Videli so moj (marjanin, jožetov) avtomobil, ki so prihajali. Poslali so slike kot dokaz.

Kot so povedali, da si je gospa kupila novo bundo (zanjo je dobesedno vedel inšpektor).

Ni bilo prvič, da sem se ena na ena soočila s tem. Bila pa sem osupla. Gospa je resda dobila opomin (hvala, inšpektor za razum), a za nekoga, kot je Ana, je bil to šok.

Nikakor ne obtožujem inšpektorja, opravljal je le svoje delo …Se pa sprašujem, kje živim.

Vedno sem verjela v dobro – v ljudeh, v stvareh. A v zadnjih mesecih se ta vera maja.

Smo res postali družba “foušije”, kjer je človek človeku volk? Kjer se mora Ana, ki s to prodajo zasluži manj kot stane kosilo štiričlanske družine v menzi, bati sosedov?

Teh istih levih sosedov, ki imajo vozni park visoko nad slovenskim povprečjem … teh istih desnih sosedov, pri katerih bohoti ogromna terasa z bazenom …

Mar ne bi bilo bolje, da od Ane kupijo nekaj pridelkov … ali za njih niso dovolj eko? Imajo oni kaj manj, če ima Ana nekaj evrov več?

Evrov, ki si jih želi zaslužiti, ker nikakor ne želi “fehtati”.

In po drugi strani – sprašujem tebe, država, kam smo prišli?

Ne bi raje lovvili večjih prekrškarjev kot starejše, ki prodajo kozarec kumaric in nekaj glav solate?

Veste – sreča ni nekaj, kar se manjša, če jo deliš – ampak nasprotno. In ne – obleka ne naredi človeka, naredijo ga njegova dejanja. Ko nihče ne gleda.

Zato preden prijavite FURSu Magdo, ki po bloku prodaja ročno pletene nogavice ali pa Marico s kokošjimi jajci – se vprašajte, ali boste za to res bogatejši?”