Od posvojitve do zapustitve: zgodba malega, ubogega Saše

V tihoti noči, ko bi moral vsak otrok mirno spati, je mali Saša ležal na postelji, tiho jokal in šepetal: »Mami, mami…«.

Njegovo srce je stiskala bolečina, a nikogar ni bilo. Vzgojitelji so spali, solze še enega zapuščenega otroka pa niso našle poslušalca.

Začetek življenja v praznini

Saša je bil rojen materi v socialni stiski. Že v porodnišnici ga je zapustila.

A po šestih mesecih se je njegovo življenje zasvetilo – posvojila ga je ljubeča družina, kjer je tri leta in pol doživljal toplino, varnost in ljubezen.

Toda... on tega ni vedel.

Spomin nanj je bil kot prazen list, zanje pa je bil mali fant »srečen«, ker je hitro dobil dom.

Ljubili so ga… dokler ni postal »odveč«

V posvojiteljski družini je Saša odraščal kot vsak drug otrok.

Mama Svetlana in oče Sergej sta ga imela rada – do trenutka, ko je mama zanosila.

“Dobil boš bratca ali sestrico,” je rekla z nasmehom.

Saševo srce je zapelo od sreče, čeprav ni razumel, zakaj. A od tistega trenutka... se je vse počasi zlomilo.

Hladnost, tišina in zavrnitev

Mama je postajala vedno bolj oddaljena.

Oče ga je začel zavračati, celo kaznovati.

Ko je ponoči jokal ali se polulal, je sledil kričanje… in celo udarec.

“Prostor!” so mu ukazovali doma – kot psu.

Ljubezen se je umaknila. Namesto topline: hlad, nesprejetost, žalost.

"On nikoli ni bil zares naš"

Resnica, ki je mali ni znal dojeti:

Sergej nikoli ni želel posvojiti otroka.

Za Svetlano pa je bil Saša »rešitev« v trenutku obupa – a ne ljubezen. Ko je zanosila, se je v srcu odločila: ni več prostora zanj.

Odrekli so se mu pred sodiščem

Nekega dne so ga peljali v uradno stavbo, kjer so v sobi za zaprtimi vrati njegovi starši odstopili od skrbništva.

Saša je sedel sam.

Gledal je ljudi, ki jih ni poznal.

Čutil je strah, tresel se je ob vsakem zvoku.

Ko sta starša odšla, oče ga niti pogledal ni, mama pa mu je z neznanko rekla:

“Saško, zdaj greš s to teto.”

In... odšla.

Kriki, solze in brezup

Mali je tekel za njima, kričal:

“Mama, ne odhajaj!”

Toda avto je odpeljal.

Neznanka ga je zadržala. Mali Saša je kričal, grizel, jokal – boril se za nekaj, kar bi moral imeti vsak otrok: svojo mamo.

Nazaj v dom

V novem domu so ga peljali med druge otroke.

Ni spregovoril.

Skril se je v kot, obraz pokril z drobnimi rokami in… molčal. Svet je zanj ugasnil.

Klic k sočutju

Ta zgodba ni le žalostna – je opozorilo, da vsak otrok potrebuje več kot streho nad glavo: potrebuje toplino srca.

🙏 Molimo za malega Saša in vse otroke, ki so izkusili zavrnitev.

Naj jih Bog varuje in pošlje v njihova življenja ljudi, ki bodo ljubili brez pogojev.