Prvi politični UMOR v Sloveniji: Krambergerja ubil pijan sovaščan

Jurovski Dol, 7. junij 1992. Ob 18.40 je življenje Ivana Krambergerja, izumitelja, dobrotnika in predsedniškega kandidata, ugasnilo zaradi strela iz dolgocevnega orožja.

Streljal je Peter Rotar, medtem ko je Kramberger na prireditvenem odru nagovarjal ljudi. Dogodek velja za prvi politični umor v samostojni Sloveniji, ki do danes ostaja zavit v tančico dvomov, teorij in bolečine.

Od pastirja do izumitelja z vizijo

Ivan Kramberger, rojen 4. maja 1936 v Negovi pri Gornji Radgoni, je odraščal v skromni družini z enajstimi otroki.

Že kot otrok je služil kot pastir in hišni pomočnik. Kljub težkemu otroštvu, pomanjkanju in neformalni izobrazbi je bil izjemno bister, iznajdljiv in tehnično nadarjen.

Njegova pot ga je vodila v Nemčijo, kjer je delal kot vzdrževalec v bolnišnici Marien Hospital.

Tam je s svojimi izboljšavami in inovacijami na področju dializne tehnologije dosegel izjemen uspeh – celo patentiral je aparat, ki ni uničeval zdravih krvnih telesc.

Iz tujine je nato pošiljal pomoč domovini – zdravila, opremo, aparate in dobroto, kot je le redko kdo zmogel.

Utelešena dobrota: pol milijarde evrov za pomoči potrebne

Kramberger je nesebično pomagal – podaril je 41 dializnih aparatov, med drugim bolnišnicam na Ptuju, v Mariboru, Murski Soboti, pa tudi v Hrvaški in Srbiji.

Njegovo dobrodelnost je nadaljeval Sklad Ivana Krambergerja, ustanovljen julija 1992, ki že več kot 30 let pomaga slovenskim družinam in posameznikom v stiski.

Politična zvezda, ki je žarela ljudem

Kramberger, znan tudi po opici na rami, se je odločil kandidirati za predsednika republike. Hitro je postal glas malega človeka, saj je kritiziral korupcijo, elitizem in socialno krivico v mladi slovenski državi.

Njegova sporočila so bila preprosta, a močna. Njegov slog neposreden, ljudski, čustven. Zbral je množice, kar je nekaterim postalo nevarno – morda celo preveč.

Strela, ki je prekinila upanje – in zbudila sum

Ko je bil 7. junija 1992 v Jurovskem Dolu ustreljen, je Slovenija obstala. Peter Rotar, ki je bil kasneje obsojen na 12 let zapora, je sicer priznal krivdo, a po odsluženi kazni povedal:

»Priznal sem, ker sem bil vinjen in prestrašen. Še danes ne vem, ali sem res kriv. Tudi meni ni vse jasno.«

Rotar je umrl leta 2019, a vprašanja o resničnih okoliščinah Krambergerjeve smrti ostajajo. Mnogi verjamejo, da gre za nepojasnjen in politično občutljiv umor, katerega pravi vzroki nikoli ne bodo prišli na dan.

 Dediščina, ki ne umre

Krambergerjev spomin še vedno živi med ljudmi. Njegovo življenje je bilo posvečeno borbi za pravičnost, solidarnost in dostojanstvo vsakega posameznika.

V času, ko je javno življenje pogosto brez vsebine in vrednot, Kramberger ostaja opomnik, kaj pomeni biti iskren služabnik ljudstva.

»Za uboge in revne je dal več kot pol milijarde evrov. Bil je genij – eden tistih, ki se rodijo vsakih sto let,« je nekoč dejal akademik dr. Anton Trstenjak.

In danes?

V času, ko bi ga najbolj potrebovali, Ivana Krambergerja ni več. A njegovo delo, sporočilo in srce ostajajo. Ostajajo v dobrodelnosti, v spominu skupnosti, v zgodbah tistih, ki so jim njegova dejanja rešila življenje.

Zato: naj ne bo pozabljen. Naj bo zgled. Naj bo opomin.

Naj bo upanje, da pravičnost, srčnost in poštenost še niso pozabljene vrednote.

Počivaj v miru, Ivek.

Tvoje sledi vodijo k svetlobi, ki je večna.