Zdravstvo bi moralo temeljiti na sočutju. A prav tam, kjer bi moralo biti najbolj prisotno — na urgenci — to osnovno človeško vrednoto pogosto pogrešamo.

Zapis Slovenke, ki je s svojo 86-letno mamo obiskala urgenco v Ljubljani, razkriva srhljivo resničnost, ki jo mnogi poznajo, a o njej redko slišimo tako neposredno in odkrito.

Gre za pričevanje, ki ni osamljen primer, temveč glas številnih tiho trpečih, ki vsak dan čakajo... in čakajo... v sistemu, ki je pozabil na človeka.

Zapis, ki ga Slovenija ne sme preslišati

“Za menoj je težka noč… še bolj težka za vse bolnike, v glavnini starejše… med njimi tudi moja mama… pripeljana na urgenco v Ljubljani.

Pričaka nas na vhodu razkošna sprejemnica z množico avtomatov za napitke… zdaj mi je jasno, čemu služijo, za steklenimi vrati pa beda slovenskega zdravstva.

Množica postelj s čakajočimi bolniki in obupanimi svojci… z mamo prideva ob petih, pred nama množica od zjutraj.

Preverim število ambulant, kar štiri so, toda vrata se redko odprejo in zaprejo. Po treh urah preverim… zakaj se vrsta ne premakne… odgovor medicinke: čakalna doba do 20 ur, to je njihova meja normale… ker delata le dva zdravnika.

Spoštovana ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel, predlagam vam, da v živo preizkusite to čakalno dobo…

sama sem jo za dolgo celo noč oz. 13 ur z 86-letno mamo, pri čemer sem skrbela še za dva starostnika, ki s seboj nista imela svojcev. 98-letni si je celo želel le eno – umreti.

Predlagam, da ste za dobo vaših sprejemljivih 20 ur le opazovalka dogajanja na hodniku skupaj z vodstvom UKC… pa vam res ne bo potrebno zapravljati denarja za vse kvazi študije, kako izboljšati javno zdravstvo.

Odgovor je na dlani… povečati število zdravnikov na internistični urgenci.

Veliko spoštovanje pa izkazujem zdravniku, ki je po 12 urah pregledoval mamo in ob tem tolažil še mene, ker sem bila na robu obupa.

Spoštovani predsednik vlade dr. Golob… v javnosti se izkazujete kot dober sin, ki ljubi svojo mater, zato verjetno ji ne bi privoščil 13 ur urgence…

verjemite, da imamo starše radi tudi mi, toda s takšno podhranjenostjo urgence ogrožate njihovo zdravje, ko nemočni ležijo ure in ure na hodniku. Nehajte se boriti za medvede, nutrije… osredotočite se na ljudi.

Foto-blišč urgentne sprejemnice, tistega dela, ki ni bil zaseden, ostalega nisem zaradi sočutja želela fotografirati.”*

Urgenca ni čakalnica brez upanja

Zapis ni le osebna izpoved, ampak opozorilo in klic po spremembi.

Čakalne dobe do 20 ur za pregled so postale del uradne "normalnosti". A trpljenje ni normalno. Nespoštovanje ni sprejemljivo. In brezbrižnost ni politika.

Ko starejši ljudje, pogosto sami, oslabeli, brez glasu, čakajo ure in ure, da jih kdo opazi, gre za izgubo dostojanstva. Gre za vprašanje človečnosti – ali smo kot družba še sposobni slišati tiste, ki tiho trpijo?

Sočutje ne sme biti luksuz – mora biti temelj

Ta noč na ljubljanski urgenci ni edina. Je simbol sistema, ki je izgubilo stik s človekom, s srcem, z odgovornostjo.

Namesto svetle sprejemnice, naj bodo svetli odnosi.

Namesto avtomatov z napitki – več zdravnikov in medicinskih sester.

Namesto praznih besed – dejanja.

Čas je za prenovo, ne za obljube

Slovenski zdravstveni sistem potrebuje prenovo – zdaj. Ne še en svetovalni dokument. Ne še eno študijo. Ne še eno tiskovno konferenco.

Potrebujemo več ljudi, več srca, več delujočih ambulant.

In predvsem: potrebujemo politiko, ki zna prisluhniti.