Društvo Anima udarilo po slovenskem kmetu Mateju. Kmet sedaj odgovarja:˝Kdo od teh, ki to pišejo, je kdaj res stal v hlevu˝

Ko se srce kmeta sooči z očitki – resnica, ki je ne gre prezreti.

Ljubezen do zemlje. Znoj, ki ima vonj po odgovornosti. Roke, ki pestujejo življenje.

Tako bi lahko opisali vsakdan mnogih slovenskih kmetov – med njimi tudi Mateja Potokarja, ki je v javnem zapisu brez olepševanja, a z bolečino in ponosom, odgovoril na kritike nekaterih nevladnih organizacij.

„Mi smo tisti, ki vstajamo pred soncem“

Matej Potokar, predan kmet iz Slovenije, je v odzivu na očitke Društva Anima – Animals Matter zapisal:

„Zadnje čase krožijo zapisi, ki blatijo nas, kmete… Berem, da smo mi problem. Da smo pasivni. Da dobivamo denar za mučenje. Pa kdo od teh, ki to pišejo, je kdaj res stal v hlevu?“

Zapisal je iskreno, ranljivo – v imenu vseh, ki zvesto skrbijo za živali, naravo in hrano, ki jo vsakodnevno jemljemo za samoumevno.

Kaj očitajo nevladniki?

Društvo Anima opozarja na:

• pomanjkljivo zakonodajo in neučinkovit nadzor nad dobrobitjo živali,

• visoke subvencije za živinorejo brez pogojev za kakovostno življenje živali,

• prakse, kot so privezovanje krav, ločevanje teličkov, tesne kletke za svinje in kokoši,

• in močan pritisk kmetijskega lobija, ki naj bi zaviral spremembe.

Poleg prepovedi privezovanja živali predlagajo učinkovitejši nadzor in višje etične standarde pri rabi javnih sredstev.

Kmet Potokar: „Slovenija je travnata dežela“

Kmet Potokar odgovarja:

„Imamo hribe, doline, vlago in travo. In to lahko najbolje izkoristijo živali – prežvekovalci. Krave, ovce, koze. Če teh ne bi bilo – kaj bi naredili s travo? Pustili, da zgnije?“

Poudarja, da:

• večina slovenskih kmetov pozna živali po imenu,

• da živali pogosto prej dobijo veterinarsko oskrbo kot človek zdravnika,

• in da se živinoreja v Sloveniji odvija v pogoji daleč od industrijskega izkoriščanja, ki ga pogosto prikazujejo aktivisti.

Dvojna merila? Kmet opozori tudi na to

S spoštljivim, a odločnim tonom opozori na dvoličnost v družbeni razpravi:

„Koliko otrok pobira avokado za »zdrave jedilnike«? Koliko čebel umre zaradi monokultur? Koliko migrantov dela brez plačila, da je zelenjava v trgovini cenejša od vode?“

Postavi jasno vprašanje: Ali res poznamo zgodbo hrane, ki jo jemo?

Ali raje kritiziramo lokalnega kmeta, medtem ko z zaprtimi očmi kupujemo tuj, poceni uvoz, ki je pogosto etično sporen?

„Nisem jezen – sem utrujen“

Potokarjev zapis zaključi misel, ki zadene v dno duše:

„Nisem jezen – utrujen sem. A jutri bom spet vstal. In šel nahranit živali. Ker me potrebujejo. Ker sem za to odgovoren. Ker vem, da delam prav.“

Kaj se lahko naučimo?

• Potrebujemo dialog, ne napadov.

• Potrebujemo sistemske spremembe, a ne na račun dostojanstva ljudi, ki nosijo hrano na naše mize.

• Potrebujemo več poštenja, tako pri potrošnji kot pri poročanju.

• In predvsem: več spoštovanja – do tistih, ki resnično garajo.

Naj nas ta razprava ne razdeli, temveč združi v iskanju rešitev.

Za živali. Za kmete. Za zemljo.

In za vse nas – ki si želimo poštene hrane in pravičnega sveta.