54-letna Eva spi v avtu – stanodajalka jo je izselila, ko je bila v bolnišnici

54-letna Eva (ime hranijo v uredništvu slovenskih novic) iz Domžal se je po petih letih življenja v najemnem stanovanju znašla na robu preživetja.

Junija jo je stanodajalka izselila – medtem ko je bila Eva v bolnišnici.

Danes bolna ženska z diagnozo fibromialgija dneve in noči preživlja v avtomobilu ter obupano išče stanovanje, ki bi si ga lahko privoščila.

Izseljena med bivanjem v bolnišnici

Eva pripoveduje, da je za najemnino in račune vedno redno plačevala. S stanodajalko nikoli nista imeli sporov.

Dogovorjeni sta bili celo, da se pred poletjem pogovorita o podaljšanju pogodbe. Namesto tega je doživela šok:

»Soseda me je obvestila, da stanodajalka meče moje stvari ven. Vse – pralni stroj, kavč, kolo, celo zdravstveno dokumentacijo.«

Eva je ostala brez doma, brez lastnine in brez osnovne varnosti. Njene stvari so danes odložene v skladišču, kamor pa jih ne more prevzeti, dokler nima strehe nad glavo.

Življenje v avtomobilu

Od junija naprej živi v avtomobilu. »Vsak dan iščem stanovanja. Bila sem že v Mariboru, Kamniku, Slovenski Bistrici … povsod. A stanovanja so predraga,« pravi.

Njeni prihodki znašajo 600 evrov socialne podpore. Znesek, ki nikakor ne zadošča za stanovanja, katerih cene so poskočile v nebo.

Dodatno težavo predstavlja dejstvo, da večina lastnikov stanovanja oddaja »na črno«, Eva pa zaradi subvencije in zdravstvenih razlogov tovrstne ponudbe ne more sprejeti.

»Za garsonjero želijo 700 evrov. Tega ne morem plačati. Kar bi si lahko privoščila, pa se oddaja na črno.«

Bolezen, ki jo izčrpava

Že leta se bori z fibromialgijo – boleznijo, ki prinaša hude bolečine v mišicah, izčrpanost, nespečnost in vrsto drugih težav.

Bivanje v avtu je njeno stanje samo še poslabšalo. Odkar je na cesti, je shujšala za več deset kilogramov, tople hrane ni zaužila že mesece.

»V glavnem živim na sendvičih in vodi,« pove. Higieno rešuje z obiski javnih stranišč, včasih prespi v hostlu, da se lahko umije, oblačila pa pere kar na javnih mestih.

»Nikam ne sodim«

Eva je že poskusila tudi v kriznem centru, a tam lahko ostaneš največ 14 dni. Ker ni žrtev nasilja, za varno hišo nima pogojev. Tudi med brezdomce, pravi, ne sodi:

»Za brezdomce je vsaj delno poskrbljeno. Za brezdomke, kot sem jaz, pa ne.«

Vsak njen dan je podoben: dolgi sprehodi, nekaj pogovorov z znanci, iskanje stanovanjskih oglasov.

Vse je podrejeno eni želji – najti varno stanovanje v osrednji Sloveniji, kjer ima svoje zdravnike in kjer lahko nadaljuje zdravljenje.

Prošnja za pomoč

Eva prosi vse, ki imajo možnost pomagati:

»Potrebujem stanovanje s pogodbo. Da bi lahko uveljavljala subvencijo in spet normalno zaživela. Če bi bilo v okolici Domžal ali Kamnika, bi bila neizmerno hvaležna.«

Gre za klic na pomoč ženske, ki se je v trenutku znašla brez vsega – ne po svoji krivdi, temveč zaradi neizprosne stanovanjske krize in brezbrižnosti.

Čas je za solidarnost

Evin primer ni osamljen. Stanovanjska stiska v Sloveniji vsak dan potiska nove ljudi čez rob.

Zgodbe, kot je njena, nas spominjajo, kako krhko je lahko življenje in kako pomembno je, da se kot skupnost odzovemo.

Če poznate koga, ki bi Evi lahko pomagal, vas prosimo: odprite vrata. Vsak človek si zasluži streho nad glavo.