Eden pri 83 letih proti Talinu, drugi po raku do Svetih Višarij: zgodbi, ki navdihujeta Slovenijo

05.07.2026 Slovenija Mega

Medtem ko mnogi poletje izkoristijo za počitek, plažo ali krajši oddih, sta dva Slovenca obula pohodne čevlje in se podala na poti, ob katerih človek obstane.

83-letni Polde Taler iz Zgornjih Gorij je krenil na kar 2070 kilometrov dolgo pot do Talina v Estoniji.

64-letni Karlo Kropušek iz Slovenj Gradca pa se je po dveh infarktih in boju z rakom odpravil peš do Svetih Višarij.

Njuni poti sta različni.

A sporočilo je podobno.

Človeka ne določajo leta, bolezen ali preizkušnje, ampak srce, vera in vztrajnost.

 

FOTO: Miro Zalokar

Polde na Pot miru z vozičkom in neuničljivo voljo

 

Polde Taler, ki ga prijatelji poznajo kot Polda, je že tretji dan na poti, ki bo trajala približno tri mesece.

Izpred Gorjanskega doma v Zgornjih Gorjah so ga pospremili tudi vaški otroci.

S seboj vleče približno 60 kilogramov težak voziček, v katerem ima vse, kar potrebuje za življenje na poti.

Šotor.

Opremo za spanje.

Hrano.

Oblačila.

In seveda svoje skoraj legendarne spremljevalce: bohinjski sir, bohinjsko zaseko in trmo, ki je ne zmanjka.

Svojo pot je poimenoval Pot miru.

Gre za projekt človeške vztrajnosti, svobode in evropskega povezovanja.

 

»Moj pravi cilj ni Talin. Pravi cilj je pot.«

Polde ne hodi zaradi rekordov.

Ne hodi zato, da bi nekam prišel čim hitreje.

Njegovo sporočilo je veliko globlje.

Na Facebooku je ob začetku poti zapisal:

»Po mesecih priprav, razmišljanj in pričakovanj sem zjutraj zaprl domača vrata in krenil na pot proti Talinu. Priznam, da je bil občutek poseben. Ko narediš prvi korak, ugotoviš, da so vsi načrti, zemljevidi in priprave ostali za teboj. Pred teboj pa ostane samo pot. Že prvi dan sem srečal številne nasmehe, stiske rok in spodbudne besede,«

Dodaja, da njegov pravi cilj ni le sever Evrope.

»Moj pravi cilj ni Talin. Pravi cilj je pot. Najlepši del vsake poti so ljudje, ki jih srečaš, pogovori, ki nastanejo ob poti, in spoznanje, da nas veliko več povezuje kot ločuje,«

To ni njegov prvi veliki podvig

Polde je človek dolgih poti.

Nekdanji alpinist in ultramaratonec je že večkrat dokazal, da leta zanj niso ovira.

Pri 76 letih je odpešačil s Triglava do Ohrida.

Pot ga je vodila skozi nekdanje jugoslovanske republike in je bila dolga približno 1250 kilometrov.

Pozneje se je podal tudi na skoraj 1000 kilometrov dolgo pot od izvira Save pri Zelencih do njenega izliva v Donavo pri Beogradu.

Za 80. rojstni dan pa si je zadal še večji izziv: približno 2500 kilometrov hoje od izvira Drave pri Innichenu do izliva v Črno morje.

Zdaj je pred njim nova velika zgodba.

Do Talina namerava hoditi čez Madžarsko, Slovaško, Poljsko, Litvo in Latvijo.

Vsak dan približno 20 do 25 kilometrov.

Karlo po bolezni hodi za vse bolnike z rakom

Druga velika zgodba prihaja s Koroške.

Karlo Kropušek, upokojenec iz Slovenj Gradca, se je po dveh infarktih in triletnem boju z rakom odpravil na 250 kilometrov dolgo pot do Svetih Višarij.

Na poti ga spremlja prijatelj Branko Štinjek.

Karlo svojo pot posveča vsem, ki se borijo z rakom.

Njegova zgodba je zgodba padcev, bolezni, vrnitve in vere, da se človek ne sme predati.

Iz bolniške postelje v gore

Pred 16 leti je Karlo doživel prvi infarkt.

Takrat je živel precej drugače kot danes.

Ni bil telesno aktiven, o gorah pa ni veliko razmišljal.

Po infarktu so mu zdravniki svetovali gibanje.

Začel je hoditi.

Najprej po ravnem.

Potem navkreber.

In gore so postale njegov drugi dom.

Tam so se začele rojevati tudi njegove pesmi, zaradi katerih se ga je na družbenih omrežjih prijelo ime gorski Prešeren.

Zaobljuba na Svetih Višarjah

Življenje ga je nato znova preizkusilo.

Najprej z rakom na grlu, pozneje še s pljučnim rakom.

Ko je med zdravljenjem izgubil moči, je že mislil, da je prišel konec.

A se je počasi vračal.

Korak za korakom.

Lani se je med obiskom Kamnitega lovca nad Svetimi Višarjami zaobljubil, da bo opravil 250 kilometrov dolgo pot peš.

Za svoje zdravje.

In za vse bolnike z rakom.

Prve etape so že za njima

Karlo in Branko sta se na pot podala iz Slovenj Gradca.

Prva etapa ju je vodila prek Smrekovca, kjer sta se v planinski koči okrepčala z odličnim ričetom, do planinske koče na Travniku.

Naslednji dan sta nadaljevala proti Logarski dolini, nato pa ju pot vodi naprej proti Okrešlju.

Karlova hči Neža Kropušek je ob tem zapisala, da je bila prva etapa zelo zahtevna, saj je potekala predvsem po asfaltu in makadamu, z malo sence.

A motivacija ostaja velika.

Dva moža, dve poti, eno sporočilo

Polde in Karlo ne hodita le zaradi kilometrov.

Njuni koraki nosijo sporočilo.

Da se človek ne sme predati.

Da pot zdravi.

Da ljudje, ki jih srečaš, včasih pomenijo več kot sam cilj.

In da so leta ali bolezen lahko težka preizkušnja, ne pa nujno konec sanj.

Polde Taler pri 83 letih hodi proti severu Evrope.

Karlo Kropušek po težki bolezni hodi do Svetih Višarij.

Oba pa dokazujeta nekaj, kar bi si morali večkrat zapomniti:

dokler človek lahko naredi korak naprej, upanje živi.

 

Povzeto po slovenskih novicah.