˝Če bi vedela, da bo to zadnji dan, te ne bi spustila iz objema˝: Sestra se poslavlja od Dragane

17.08.2026 Slovenija Mega

Po tragični smrti 34-letne Dragane Antešević se je oglasila tudi njena sestra in zapisala besede, ob katerih je skoraj nemogoče ostati ravnodušen.

V dolgem in zelo osebnem zapisu se od Dragane ne poslavlja kot od nekoga, ki je odšel, temveč kot od dela sebe, ki bo z njo ostal do konca življenja.

»Od sestre se ne posloviš,« je zapisala in dodala, da jo bo nosila v sebi, v spominih, pesmih, sončnih zahodih in vsakem utripu srca.

 

Smrt Dragane Antešević je pustila veliko praznino med njenimi najbližjimi.

Po tragičnem koncu iskanja se je zdaj z ganljivim zapisom oglasila tudi njena sestra, ki je javnosti pokazala, kako globoka je bolečina ob izgubi človeka, ki ti pomeni vse.

Njene besede niso klasično slovo.

So izpoved ljubezni.

So obup.

So spomin.

In so obljuba, da Dragana ne bo nikoli pozabljena.

 

»Moja Dragana, moja sestra, moja edina …«

Sestra je zapis začela z besedami:

»Moja Dragana, moja sestra, moja edina … Še vedno ne morem sprejeti, da te ni več. Čakam, da se pojaviš, da zaslišim tvoj glas, da te objamem in da mi rečeš, da bo vse dobro.«

Nato je dodala, da jo vedno znova zaboli trenutek, ko dojame resničnost.

Da Dragane tokrat ne bo nazaj.

»In potem me resničnost znova zaboli in spoznam, da je življenje tokrat vzelo tebe, meni pa pustilo praznino, ki je nič in nihče ne bo mogel nikoli zapolniti.«

To so besede, ki zelo neposredno pokažejo, kako težka je izguba sestre.

Človeka, s katerim si deliš otroštvo, družino, spomine, skrivnosti in del lastne identitete.

 

»Tvoje ime bo najlepši spomin in največja rana«

V zapisu je sestra priznala, da ni vedela, da lahko človek tako močno boli za nekom, ki ga ljubi.

»Nisem vedela, da lahko eno ime v enem trenutku postane najlepši spomin in največja rana. Meni bo tvoje ime, Dragana, za vedno oboje.«

Nadaljevala je:

»Bila si moja sestra. Moja kri. Del mene. In karkoli se zgodi v življenju, kamorkoli grem in koliko let mine, en del mene bo za vedno ostal ob tebi.«

Takšne besede povedo več kot katerakoli razlaga.

Ljubezen med sestrama se ne konča z zadnjim slovesom.

 

»Od sestre se ne posloviš«

Eden najmočnejših delov zapisa je prav tisti, v katerem pove, da se od Dragane ne more posloviti.

»Ne morem se posloviti od tebe, ker se od sestre ne posloviš. Samo naučila se bom živeti s tem, da te ne morem več objeti, a nosila te bom v sebi, dokler bom dihala.«

Obljubila je, da bo govorila o njej.

Da bo varovala njeno ime.

Da bo ohranila njune spomine.

»Čuvala bom vsak nasmeh, vsako besedo, vsak trenutek, ki sva ga imeli. In ko mi bo najtežje, bom zaprla oči in si predstavljala, da si tukaj.«

 

»Če bi vedela, da bo to zadnji dan …«

Sestra se je dotaknila tudi bolečine, ki pride z vprašanjem, kaj bi naredili drugače, če bi vedeli, da nekoga vidimo zadnjič.

»Oprosti mi za vse, kar sem kdaj rekla, za vse trenutke, ko morda nisem vedela, koliko ti pomenim in koliko ti pomeniš meni.«

In nato:

»Če bi samo vedela, da bo nekega dne zadnjič, bi te objela močneje. Še tisočkrat bi ti povedala, kako zelo te imam rada. Ne bi te spustila iz objema.«

To so stavki, ob katerih se človek težko izogne misli na lastne bližnje.

Na to, kako pogosto mislimo, da imamo še čas.

Da bo še ena priložnost.

Še en objem.

Še en pogovor.

 

»Želim verjeti, da si tam, kjer ni ognja«

Zapis je še posebej pretresljiv v delu, kjer sestra govori o kraju, kjer si želi predstavljati Dragano.

»Želim verjeti, da si zdaj nekje, kjer ni strahu, ni bolečine, ni ognja in ni solz. Želim verjeti, da si našla mir, ki si si ga zaslužila.«

Prav beseda ogenj v tem zapisu dobi še dodatno težo.

Dragana je namreč življenje izgubila po velikem požaru na območju Omiša.

Njena sestra pa si želi verjeti, da je zdaj nekje, kjer je vse tisto, kar jo je vzelo, ne more več doseči.

 

»Iskala te bom v vsem lepem«

Sestra je zapisala, da bo Dragano iskala povsod.

»V nebu, v sončnih zahodih, v pesmih, ki me bodo spomnile nate, v vsakem trenutku, ko mi bo srce zadrhtelo zaradi spomina.«

Nato je dodala še najpreprostejši in hkrati najmočnejši stavek:

»LJUBIM TE. Ljubila te bom, dokler bom obstajala.«

In še:

»Nisi odšla iz mojega življenja, Dragana. Samo odšla si tja, kamor jaz še ne morem priti.«

»Nekoč se bova spet srečali«

Svoje slovo je sklenila z obljubo:

»In nekega dne, ko se znova srečava, ti obljubim, da te bom objela najmočneje, kot zmorem.«

 

 

Do takrat pa:

»Spi mirno, moja sestrica. Čuvaj me od zgoraj, kot si nekoč čuvala mene. Jaz pa bom tebe čuvala v svojem srcu do zadnjega diha.«

Na koncu je zapisala:

»Za vedno tvoja sestra. Za vedno moja Dragana.«

Težko je najti besede, ki bi lahko ublažile takšno izgubo.

A takšni zapisi pokažejo nekaj zelo pomembnega.

Da človek lahko odide, ljubezen pa ostane.

In včasih prav ta ljubezen postane edina stvar, ki pomaga preživeti dneve po izgubi.