Nemec izgubil potrpljenje na Jadranu: Denar imamo, napihnjenih cen in turističnih iluzij pa ne bomo več plačevali

18.08.2026 Zanimivosti Mega

Nemec Christoph, ki si je na Braču kupil hišo, tam spletel prijateljstva in otok dolga leta doživljal kot svoj drugi dom, je po skoraj dveh desetletjih javno spregovoril o spremembah, ki ga vse bolj motijo.

Njegovo sporočilo hrvaškim gostincem in lokalnim oblastem je jasno: problem po njegovem ni v tem, da tujci nimajo denarja, ampak v tem, da vse težje sprejemajo cene, za katere ne čutijo več prave vrednosti.

»Ni stvar v tem, da nimamo denarja. Imamo ga. Vendar vse manj želimo plačevati, saj nimamo več občutka, da cena ustreza temu, kar dobimo,« je zapisal v odprtem pismu.

 

Christoph prihaja iz Frankfurta, zato visokih cen ne pozna le iz turističnih krajev.

Prav zato pravi, da ga današnje cene na Braču toliko bolj presenečajo.

Kot primer navaja preproste jedi, za katere naj bi bilo treba odšteti 20 ali 25 evrov, medtem ko naj bi zrezek stal okoli 35 evrov.

»Prihajam iz Frankfurta in tam vemo, kaj so visoke cene«

Christoph je zapisal:

»Prihajam iz Frankfurta. Tudi tam poznamo visoke cene. A ko preprost obrok na Braču stane toliko kot obrok v središču Frankfurta, mi je kot podjetniku to ekonomsko težko razložiti.«

Njegova kritika zato ni usmerjena le v samo višino cen.

Bolj ga moti občutek, da se je razmerje med ceno in tem, kar gost dobi, začelo izgubljati.

Po njegovem mnenju se je v zadnjih letih spremenilo tudi nekaj precej bolj pomembnega.

Odnos do gosta.

»Včasih je bila sezona del življenja. Danes je vse«

Christoph se spominja časa, ko je bila turistična sezona pomembna, a ni požrla vsega.

»Hrvaško smo spoznali kot toplo, odprto in gostoljubno deželo. Naši prijatelji tukaj so imeli celo sredi sezone čas za kavo, pogovor, skupno večerjo ali spontano druženje.«

Po njegovih besedah so morali ljudje služiti tudi takrat.

A sezona ni bila vse.

»Bila je del njihovega življenja. Ni bila njihovo celotno življenje.«

Danes pa ima vse pogosteje občutek, da se je težišče premaknilo.

»Koliko še lahko gost plača?«

Najbolj ga moti vprašanje, ki ga po njegovem vse pogosteje zaznava v ozadju turistične ponudbe.

Ne več: koliko je neka storitev realno vredna?

Ampak:

»Koliko še lahko gost plača? Koliko lahko dvignem ceno, preden reče: Dovolj je?«

Christoph poudarja, da tujci morda imajo dovolj denarja.

A to še ne pomeni, da so pripravljeni sprejeti vsako ceno.

Še posebej ne, če imajo občutek, da kakovost, odnos in izkušnja ne sledijo več rasti cen.

En evro za prho ni pravi problem

Kot simbol sprememb navaja tudi povsem vsakdanjo stvar.

Prho v javnem zalivu.

Dolga leta je bila brezplačna.

Danes naj bi bilo zanjo treba plačati.

Christoph pravi, da ga sam evro ne moti.

»Seveda nihče ne bo osivel ali osiromašil zaradi enega evra za prhanje. Sploh ne gre za tisti en evro. Vprašanje je, ali je treba prav vse zaračunati.«

Prav v tem vidi širši problem.

Občutek, da se skoraj vsak del dopusta spreminja v dodatno postavko na računu.

Po 18 letih se spet počuti kot turist

Najbolj osebno pa je njegovo sporočilo postalo pri občutku pripadnosti.

Na Braču ima hišo.

Tam ima prijatelje.

Tam pozna sosede.

Dolga leta se je vračal na isto mesto in sčasoma nehal imeti občutek, da je le turist.

Danes pa pravi:

»Sporočilo, ki ga dobivamo, se glasi: Vi pravzaprav ne sodite sem. In to boli.«

To je morda najmočnejši del njegovega pisma.

Kajti ne govori o enem predragem kosilu.

Govori o občutku dobrodošlice.

»Nismo iskali Saint-Tropeza. Iskali smo Brač.«

Christoph meni, da Hrvaška ne potrebuje posnemanja najdražjih evropskih destinacij.

Po njegovem je bila njena posebnost vedno prav v tem, da je bila drugačna.

»Hrvaška za nas nikoli ni bila Azurna obala. In to mislim kot kompliment Hrvaški. Nismo iskali Saint-Tropeza. Iskali smo Brač.«

Nato je dodal še ostro primerjavo:

»Čevapčiči ne postanejo luksuzna jed samo zato, ker stanejo 25 evrov. Konoba ne postane luksuzna restavracija samo zato, ker večerja stane 100 evrov na osebo.«

Največja nevarnost ni višji račun

Christoph ob koncu opozarja, da je mogoče cene pozneje znižati.

Hiše obnoviti.

Ceste popraviti.

A nekaj drugega je precej težje povrniti.

Zaupanje.

Občutek dobrodošlice.

Pripadnost.

Zapisal je:

»Zaupanje, občutek dobrodošlice in pripadnosti je veliko težje znova pridobiti, ko se enkrat izgubijo. Čuvajte to. Vredno je več kot še en zaračunan evro.«

Njegovo odprto pismo zato ni le pritožba nad cenami.

Je opozorilo, da lahko destinacija v želji po večjem zaslužku izgubi prav tisto, zaradi česar so se ljudje leta vračali.

In prav v tem je bistvo njegovega sporočila.

Ne gre samo za denar.

Gre za občutek.